Appeal court quashes first-instance judgment for failure to order witness testimony despite defense request.

Pritožbi zagovornikov obdolženega M. R. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Ustava Republike Slovenije v III. odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (I. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tiste, ki so materialnopravno relevantni. Obstoj in pravna relevantnost takega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (I. odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po II. odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Domžalah je z izpodbijano sodbo obdolženega M. R. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ. Za vsako od dejanj mu je določilo denarno kazen v višini po 100.000,00 SIT, nato pa mu na podlagi določb o steku izreklo enotno denarno kazen v višini 170.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku petih mesecev po pravnomočnosti sodb. Oškodovanca A. in J. R. je na podlagi II. odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 69.300,00 SIT ter na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino ter povrniti tudi potrebno nagrado in izdatke pooblaščenca oškodovancev A. in J. R..

Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagali, da višje sodišče pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom II. odstavka 445. člena ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Zagovorniki so v pritožbi sicer predlagali, da se jih, kakor tudi obdolženca, o seji senata obvesti, vendar ne predsednik senata, ne senat sodišča druge stopnje ni ocenil, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari, zato zagovorniki in obdolženec o seji senata niso bili obveščeni (I. odstavek 445. člena ZKP).

Pritožba je utemeljena.

Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov, ki zadevajo dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolžencu očitano dejanje dokazano, vsaj preuranjen, saj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ustava Republike Slovenije v III. odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (I. odstavek 18.

člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tiste, ki so materialnopravno relevantni. Obstoj in pravna relevantnost takega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (I. odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po II. odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Iz spisovnih podatkov tako izhaja, da so obdolženčevi zagovorniki na glavni obravnavi dne 19.10.2005 in s pisno vlogo z dne 16.2.2006 predlagali zaslišanje prič, ki naj bi videle obravnavani dogodek, torej očividce, soseda R. D. in F. K. ter obdolženčevo ženo in hčerko A. in M. R.. Ob tem, da so si izpovedbi oškodovancev A. in J. R. ter zagovor obdolženca nasprotovali ter da prisotnost predlaganih prič ni bila sporna, saj sta sama oškodovanca potrdila njihovo prisotnost, oziroma prisotnost priče soseda F. K. nista zanikala, bi sodišče prve stopnje predmetnim dokaznim predlogom zagovornikov moralo ugoditi.

Obdolženec je v svoj zagovor navajal, da izpovedi oškodovancev nista resnični ter da so bili on, kakor tudi njegova žena in hči v bistvu žrtve fizičnega napada oškodovancev. Sodišče prve stopnje je sicer svojo ugotovitev glede dejanskega stanja oprlo tudi na izpoved policista D. A. ter izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke, kar je bilo skladno z izpovedbama oškodovancev. Vendar pa dejstvo, da je imenovani policist tako imenovana "posredna" priča in sama narava poškodb, ki bi lahko nastale tudi kako drugače, ne opravičujeta zaključka prvostopenjskega sodišča, da je že s temi dokazi dejansko stanje popolnoma razčiščeno ter da noben drug izveden dokaz več ne bi mogel omajati odločitve sodišča oziroma vzbuditi dvoma v resničnost izpovedb oškodovancev.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženčevih zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bilo torej sodbo potrebno razveljaviti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb ni presojalo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze in dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem predlaganih prič ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi ponovno napraviti sklep, ali je obdolžencu očitano dejanje mogoče šteti za dokazano.