Appeal dismissed; plaintiff failed to prove real danger of irreparable harm to claim without interim order.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance court's rejection of the plaintiff's request for an interim order. The plaintiff argued that the defendant's actions would irreparably harm the enforcement of their claim regarding land use rights, but the court found these arguments too general. The court ruled that the plaintiff failed to demonstrate a concrete danger of irreparable harm, a mandatory condition for granting such relief under the relevant law.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 267. čl. ZIP; 2. točka 380. čl. ZPP: An interim order to secure a non-monetary claim requires proof of a real danger that the claim's enforcement will be irreparably hindered or significantly obstructed without it; mere assertions of potential harm are insufficient.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja nevarnosti, da bo brez začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena, zato je bil predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi toženi stranki v zavarovanje tožbenega zahtevka na odmero dela parcele in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo pravice uporabe, razpolaganja in upravljanja z zemljiščem in stavbo (bife) začasno prepovedalo odtujitev in obremenitev stavbe in funkcionalnega zemljišča ter odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Menilo je, da je verjetnost terjatve sicer izkazana, ne pa tudi nevarnost, da bo brez začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navedla je, da obstoji realna nevarnost, da bo tožena stranka uveljavitev terjatve onemogočila na tak način, da bo za začasno odredbo takrat prepozno. S tem bo prišlo do zmanjšanja družbene lastnine. Predlagala je spremembo ali razveljavitev napadenega sklepa.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala konkretne nevarnosti, da bo brez začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena. Tudi pritožbene trditve, da bo do tega prišlo s takim ali drugačnim ravnanjem tožene stranke, so zelo splošne in ne kažejo na obstoj kakršnekoli konkretne nevarnosti. To pomeni, da eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, predpisanih po določbi 1. odst. 267. čl. ZIP, ni izpolnjen. Zato začasne odredbe ni mogoče izdati.
Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani in zato pritožba ni utemeljena. Zaradi tega je na podlagi določbe 2. točke 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.