Appeal allowed: Court permits injunction against reissuing acceptance order as provisional measure for monetary claim.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal and revoked the first-instance decision, ordering the case to be retried. The creditor argued that the lower court incorrectly applied Article 267 of the Civil Procedure Act, which covers non-monetary claims, to deny a provisional measure against reissuing an acceptance order. The court held that the creditor properly requested an injunction preventing the reissuance of the order to protect their monetary claim for overcharged work and damages, and the lower court's reasoning was legally flawed and unclear.
Legislator headnote
AI generatedArticle 266 of the Civil Procedure Act; Article 267 of the Civil Procedure Act: A creditor may request a provisional measure prohibiting the reissuance of an acceptance order to secure a monetary claim, even if the specific measure is not listed under the monetary claim provisions.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
O stroških postopka s pritožbo bo sodišče odločilo v končni odločbi.
[JEDRO]
Upnik lahko v zavarovanje denarne terjatve predlaga kot vrsto začasne odredbe tudi prepoved vnovčenja akceptnega naloga, ki ga je izročil dolžniku.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.
Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V prvem delu pritožbe povzema navedbe iz predloga za začasno odredbo. Poudarja, da je predlagal začasno odredbo za zavarovanje svoje denarne terjatve, sodišče pa je svojo odločitev oprlo na določilo 267. člena ZIP, ki se nanaša na nedenarne terjatve. Tudi sicer je obrazložitev odločbe nejasna in nerazumljiva. Poudarja, da ni sporno, da je bil akceptni nalog izdan za zavarovanje plačila opravljenega dela. Vendar bi z izplačilom zneska po akceptnem nalogu, dolžnik prejel plačilo za nekvalitetno delo, upniku pa bi nastala še nadaljnja škoda. Ker je upnik prejel še enkrat večji račun, kot je znašal predračun, in je večji del računa že tudi plačal, dolžnik z izdajo začasne odredbe tudi ne bi bil posebej oškodovan.
Pritožba je utemeljena.
Upnik je v predlogu za začasno odredbo nakazal obstoj denarne terjatve za razliko od (po njegovem mnenju) preveč zaračunanih del in za škodo, ki mu je nastala zaradi nekvalitetno opravljenih del. Prve terjatve sicer ni določil, pač pa le drugo, in sicer naj bi škoda znašala 950.000,00 SIT. Kljub temu je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da verjetnega obstoja terjatve ni izkazal. Svojo odločitev je, kot opozarja pritožba, nepravilno oprlo na določilo 267. člena ZIP, ki se nanaša na nedenarne terjatve. Očitno je pri tem prezrlo, da upnik ne zahteva vrnitve akceptnega naloga (kar bi lahko bila vrsta nedenarne terjatve) ampak samo prepoved vnovčenja akceptnega naloga kot vrsto začasne odredbe (prim. 4. točko 1. odstavka 266. člena ZIP). Pritožba ima tudi sicer prav, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni jasna in zato tudi ni povsem razumljiva.
Sodišče druge stopnje je razveljavilo izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP.