Appeal dismissed; interest clauses invalid unless bank or financial organization proves credit business status.

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu (iz 3. točke izreka) potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zakon o obligacijskih razmerjih določa splošno načelo o prepovedi obračunavanja obrestnih obresti. Izjema od tega pravila velja le za kreditno poslovanje bank in drugih finančnih organizacij ter za t.im. procesne obresti, torej obresti od vtoževanih zapadlih pa ne plačanih pogodbenih oziroma zamudnih obresti. Če ne gre za izjemo, gre za nično pogodbeno določilo, ki kot tako ne more ustanavljati pogodbenih pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek za zamudne obresti od 5.280.000,00 SIT za dan 30.9.1990, od 22.135.589,70 SIT za čas od 30.9.1990 do 10.4.1991 in od 20.176.864,60 SIT za čas od 30.9.1990 do 14.2.1993. Zoper ta del sodbe se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da drugostopno sodišče prvo sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tudi v zavrnilnem delu ugodi tožbenemu zahtevku. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih določa splošno načelo o prepovedi obračunavanja obrestnih obresti (glej 1. odstavek 279. člena in 1. odstavek 400. člena). Izjema od tega pravila velja za kreditno poslovanje bank in drugih finančnih organizacij (3. odstavek 400. člena ZOR) ter za tako imenovane procesne obresti, to je za obresti od vtoževanih zapadlih pa ne plačanih pogodbenih oziroma zamudnih obresti.

Drugo izjemo je upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je tožeči stranki v izpodbijani sodbi priznalo obresti v skladu z določilom 2. odstavka 279. člena ZOR. Pravilno pa ni upoštevalo prve izjeme, saj tožeča stranka ni zatrjevala niti ni izkazala, da bi bila (banka ali druga) finančna organizacija, ki bi na podlagi 3. odstavka 400. člena ZOR bila upravičena do obračunavanja spornih obrestnih obresti.

Dogovor o obračunavanju obrestnih obresti je vsebovan v 6. členu Pogodbe o dolgoročnem investicijskem vlaganju v osnovna sredstva z dne 31.8.1989 (A2). V tem času pa je bil v veljavi Zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah (Uradni list SFRJ št. 10/89-79/90). Ta zakon je v 1. odstavku svojega 18. člena določal, da se banke ukvarjajo z depozitnimi, kreditnimi in drugimi bančnimi posli (v skladu z zveznim zakonom). V 2. točki 2. odstavka 18. člena je kot kreditne posle posebej opredelil dajanje in najemanje kreditov.

Navedeno zakonsko določilo se nanaša na banke, vendar iz 77. člena istega zakona izhaja, da se določbe tega zakona o poslovanju bank uporabljajo tudi za poslovanje drugih finančnih organizacij, če se ukvarjajo z bančnimi posli. Tega pa kot povedano tožeča stran ni zatrjevala, še manj pa izkazala. Sodišče prve stopnje pa s tem v zvezi ni bilo dolžno, niti upravičeno izvajati dokazov za ugotovitev dejstev, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 22.4.1993, opr. štev.

III Ips 25/93).

Tako se pokaže, da je pri 6. členu navedene pogodbe šlo za nično pogodbeno določilo (glej 1. odstavek 400. člena ZOR), v posledici česar je torej šlo za delno ničnost pogodbe (glej 1. odstavek 105. člena ZOR). Nično določilo pa ne more ustanavljati pogodbenih pravic.

Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (glej 109. člen ZOR).

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je drugostopno sodišče v posledici pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje (na podlagi 368. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je drugostopno sodišče zavrnilo pritožbo, je na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.