Self-defense claim against car damage dismissed; court rejects new evidence and procedural errors in appeal.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Toženec je nastavil kramp, da se je ubranil pred naletom tožnikovega avtomobila, ki bi ga sicer lahko zadel. Vožnja z avtom proti tožencu je pomenila protipraven napad, toženčevo ravnanje pa upravičeno obrambo. Toženec je pri tem poškodoval tožnikov avtomobil, vendar njegovo ravnanje ni bilo protipravno (1. odst. 161.čl. ZOR). Zato za škodo, ki je pri tem nastala tožniku, ni odškodninsko odgovoren.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal od toženca plačilo odškodnine. Ugotovilo je namreč, da je toženec poškodoval tožnikov avto v silobranu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je pripeljal na svojo parcelo in tam odlomil količek, nato pa je toženec skočil iz jarka in mu povzročil škodo. S policijskim zapisnikom ne soglaša. Vztraja pri predlogu za zaslišanje priče Z. Ž. in policista. Predlaga tudi rekonstrukcijo dogodka, da bi se ugotovilo, da ni mogel pripeljati s hitrostjo 100 km/h.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizija v celoti obravnava dejansko stanje. Zahteva dopolnitev postopka z novimi dokazi in se zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov. S tem želi ovreči ugotovitev, da je toženec povzročil tožniku škodo v silobranu. Vendar revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker to izključuje določba 3. odst.

385.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče odloča na podlagi dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz sodbe prve in druge stopnje. Po teh ugotovitvah je tožnik pripeljal s svojim avtomobilom proti tožencu, ki je kopal jarek.

Toženec je nastavil kramp, da bi se ubranil trčenja. Pri tem je poškodoval tožnikov avtomobil. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili toženčevo ravnanje kot silobran v smislu prvega odst. 161.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Toženec je nastavil kramp, da se je ubranil pred naletom tožnikovega avtomobila, ki bi ga sicer lahko zadel. Vožnja z avtom proti tožencu je pomenila protipraven napad, toženčevo ravnanje pa upravičeno obrambo. Toženec je pri tem poškodoval tožnikov avtomobil, vendar njegovo ravnanje ni bilo protipravno (1. odst. 161.čl. ZOR). Zato za škodo, ki je pri tem nastala tožniku, ni odškodninsko odgovoren. Glede na to sta izpodbijani sodbi materialnopravno pravilni.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zaslišanje tistih prič, za katere je tožnik sam navedel, da niso bile navzoče pri obravnavanem dogodku. Takšna odločitev ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Vplivala bi lahko samo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Navedba v obeh sodbah, da je tožnik vozil s hitrostjo 100 km/h, je očitna pisna pomota. Toženec je namreč izpovedal, da je tožnik vozil zelo počasi, kakšnih 10 km na uro (zapisnik o glavni obravnavi dne 28.11.1994). Tožnik je na to pripomnil, da je vozil še manj kot 10 km na uro. Govor je bil torej o hitrosti 10 km/h, kar je tudi v skladu s siceršnjim dogajanjem in z obsegom škode, ki jo zatrjuje tožnik. Zapis o hitrosti 100 km/h je torej očitna pisna napaka, ki na odločitev ni imela nobenega vpliva.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP)