Appeal dismissed; creditor's knowledge of debtor's insolvency presumed from unusual debt collection method.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti pravnih dejanj zakon ne zahteva, da upnik mora ali bi moral vedeti, da je ekonomsko-finančni položaj dolžnika tako slab, da bo imel za posledico stečaj. V primeru, ko je upnik, ki je dal banki gotovinski kredit, namesto gotovine sprejel terjatev, ki jo je banka imela do drugega podjetja, je podana domneva, da je vedel ali bi moral vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje banke, ker je svojo terjatev izterjal na neobičajen način.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je cesija, ki jo je stečajni dolžnik - tožeča stranka sklenila s prvotoženo stranko, brez pravnega učinka proti stečajni masi, zato mora prvotožena stranka vrniti v stečajno maso 2.049.488,60 SIT z obrestmi ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je prvotožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. Navedla je, da vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo in pripravljalnega spisa. Ponovila je, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti pravnega dejanja. Ob sklenitvi cesijske pogodbe ni vedela in ni mogla vedeti za tako neugodno ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, ki bo privedlo do njenega stečaja. Terjatev glede na registrirano dejavnost pritožnice ni bila izterjana na neobičajen način. Ker je z vrnitvijo namenskega posojila prenehala garancija, ki jo je dala tožeča stranka, tudi ni prišlo do zmanjšanja tožničinega premoženja in oškodovanja drugih upnikov.

Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo obstoj objektivnih elementov, predpisanih za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in da je materialno pravo v tem delu sodbe pravilno uporabljeno. Izpodbijana sodba ima o tem dovolj razlogov, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pri tem je sodišče prve stopnje sicer res obravnavalo zadevo tako, kot da je bil s cesijo poravnan dolg iz posojilne pogodbe z dne 25.4.1990, ker senat še ni prejel pripravljalne vloge prvotožene stranke z dne 23.10.1992, v kateri je ta na novo zatrdila, da naj bi bil s cesijo poravnan dolg iz pogodbe o namenskem kreditu v zvezi z garancijo tožeče stranke. To pa ne vpliva na pravilnost odločitve o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti obravnavanega pravnega dejanja. Dejstvo, da prvotožena stranka - če ne bi bilo cesije - ne bi prišla do popolnega poplačila svoje terjatve, namreč ni odvisno od tega, iz katere posojilne pogodbe ta terjatev izvira. S tem pa je bila prvotožena stranka nedvomno v ugodnejšem položaju, kot drugi upniki, ki morajo svoje terjatve prijaviti v stečajnem postopku in jih ne bodo dobili plačanih v celoti.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da bi tožena stranka morala vedeti za neugodno ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke.

Tudi te svoje ugotovitve je v sodbi dovolj jasno in logično obrazložilo. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da zakon ne zahteva vedenja o tem, da je ekonomsko-finančni položaj dolžnika tako slab, da bo imel za posledico stečaj.

Poleg tega pa cesija pomeni nenavaden način izpolnitve obveznosti, še posebej v primeru, ko na tak način poravna svojo obveznost banka kot denarna institucija, ki običajno vrača (denarne) dolgove v denarju.

Obstoj te domneve pa je toliko bolj prepričljiv, če dolžnik namesto denarja sprejme terjatev, ki je težko izterljiva, kakršno je po svojih navedbah sprejela prvotožena stranka, pa čeprav je njena dejavnost tudi poravnavanje negotovinskih oblik obveznosti. Zato v obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti pravnega dejanja po 1. točki 3. odst. 112. čl. v zvezi s 1. točko 113. čl. ZPPSL pritožbeno sodišče ne dvomi.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je po 368. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.