Appeal dismissed because defendant failed to provide evidence proving work was performed, leaving facts fully ascertained.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that ordered the defendant to repay an advance and court costs. The defendant argued that work was performed and could be proven by witnesses, but offered no specific evidence or named individuals during the trial or appeal. The court ruled that since the defendant provided no proof to contradict the plaintiff's claim, the factual situation remained fully ascertained, and the first-instance court correctly applied the law.
Legislator headnote
AI generated219. člen ZPP; 132. člen ZOR: If a party fails to provide evidence to substantiate their claims or refute the opposing party's assertions after being given sufficient opportunity, the court may rely on the evidence already presented, and the factual situation is considered fully ascertained.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Tožena stranka do konca glavne obravnave ni ponudila nobenega dokaza za svoje trditve, zato dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ko je sodišče upoštevalo le dokaze tožeče stranke.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 15.413,40 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti 10.789,00 SIT pravdnih stroškov.
Toženec je proti sodbi pravočasno vložil pritožbo, v kateri zatrjuje, da je opravil dela, za katera je od tožeče stranke prejel avans in da to lahko dokaže z ljudmi, ki so bili zaposleni v njegovi obratovalnici in so izvajali dela.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Toženec s pritožbo ponavlja svoje že dotedanje trditve, da je delo opravil. S tem smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Ta pritožbeni razlog ni podan.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni ponudil nobenega dokaza, s katerim bi potrdil svoje trditve, da je delo opravil, oz. ovrgel s tem trditve tožeče stranke, da dela ni opravil (219. čl. ZPP). Sodišče je tožencu dalo dovolj možnosti, da bi to storil, saj je določilo dve glavni obravnavi, na katerih bi toženec lahko sodišču ponudil dokaze. Tudi v pritožbi toženec samo pavšalno zatrjuje, da te svoje trditve lahko dokaže z ljudmi, pri čemer ne navede imen oseb, ki bi to izpovedale. Dejansko stanje tako ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa je pravilen tudi materialnopravni zaključek, da mora toženec vrniti avans, ki ga je od tožeče stranke sprejel zato, da bi delo opravil (glej 132. čl. ZOR).
Ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).
Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, vendar v odgovoru ni navedla ničesar takega, kar ne bi bila navedla že do konca glavne obravnave, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da nosi sama stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).