Legal entity claim for non-material damages for reputation harm dismissed as only natural persons can suffer mental pain.

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravna oseba ne more zahtevati povrnitve negmotne škode za duševne bolečine zaradi krnitve ugleda.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna nadomestiti nematerialno škodo v znesku 100.000,00 SIT, ki jo je tožeča stranka utrpela kot posledico protipravnega dejanja tožene stranke dne 4.8.1990 in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.8.1990 dalje in ji povrniti pravdne stroške.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke in sicer: protipravno ravnanje tožene stranke, nedopustna škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka in sicer škoda na ugledu ter vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in moralno škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Interpretacija sodišča, da je upravičena do odškodnine za tako vrsto škode le fizična, ne pa tudi pravna oseba je napačna, saj pomeni razžalitev dobrega imena in časti krnitev ugleda, ta pa je v poslovnem svetu in med občani zelo pomemben.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Navedbam tožeče stranke je sicer mogoče slediti v tem smislu, da je zaradi ravnanja tožene stranke trpel njen ugled organizatorja kulturnih prireditev, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v Zakonu o obligacijskih razmerjih ni podlage za ugoditev zahtevkom po povrnitvi negmotne škode pravne osebe. Če bi bilo še možno tolmačiti 200. člen ZOR, ki govori o denarni odškodnini za negmotno škodo med drugim tudi v primeru razžalitve dobrega imena in časti v korist zahtevku, pa je 155. člen ZOR, ki opredeljuje negmotno škodo, zelo jasen. Kot tako opredeljuje povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu. Vse to, namreč telesne in duševne bolečine ter strah pa so občutja, ki jih nikakor ni mogoče pripisati pravni osebi, temveč se lahko nanašajo le na fizično osebo.

Smisel določila je varovanje nepremoženjskih dobrin kot so življenje, telesna in spolna integriteta, zdravje, osebna svoboda, pridobitna sposobnost, pravica do življenjske sreče, čast, kredit, ime, hišni mir, tajnost pisem ter druge moralne in osebne pravice, ki sodijo v osebno sfero. To pa pomeni, da uporabe instituta negmotne škode po obstoječi zakonodaji v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti v primeru, ko naj bi bila negmotna škoda povzročena pravni in ne fizični osebi. Ker je tako sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.