Appeal dismissed; court upheld first-instance judgment on burden of proof in commercial debt dispute.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V primeru, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče vzdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi pod opr. št. X Ig 2288/91 z dne 1.8.1991, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da plača znesek 41.330 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1991 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke 1. odst. 353. čl. ZPP. Sodišče je prišlo do zaključka, da tožena stranka dolguje tožeči stranki prisojeni znesek na podlagi obračuna prodanih kart z dne 7.5.1991, katerega je potrdila priča A, solastnica oziroma soustanoviteljica tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke navedena listina ne dokazuje ničesar. Na navedeni listini ni žiga niti podpisa tožene stranke.

Prvostopno sodišče tudi ne bi smelo verjeti priči A, da ni bila pozorna na dejstvo, da obračun s strani tožene stranke ni podpisan in ožigosan. Sodišče bi moralo o dejstvu, ali je omenjeni obračun res pripravila tožena stranka zaslišati njenega direktorja, ki bi lahko povedal, da spornega obračuna tožena stranka ni pripravila. Tožena stranka s pritožbo graja dokazno oceno prvostopnega sodišča. Zelo pravno nevarno bi bilo za udeležence obligacijskih razmerjih, če bi v sodno prakso sprejeli stališče, da je za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka dovolj, če upnik v dokaz predloži listino, ki je dolžnik ni podpisal, ampak jo potrjuje le upnik.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži trditev pritožbe, da se je izpodbijana sodba neutemeljeno oprla zgolj na predložen račun prodanih kart z dne 7.5.1991, čeprav le ta s strani tožene stranke ni podpisan in žigosan. Prvostopno sodišče je verodostojnost omenjenega obračuna ocenjevalo tudi na podlagi dodatnih dokazil, tako z zaslišanjem dveh prič A in B in tudi s pregledom predloženih kart po serijskih številkah, ki jih je predložila tožena stranka. Tožena stranka sicer v pritožbi na splošno oporeka verodostojnost izpovedbe priče A, vendar ob tem ne navaja ničesar takega, kar bi zbujalo dvom v njeno izpovedbo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je logična njena izpovedba, da tožeča stranka omenjenega obračuna ne bi mogla sama napraviti, saj ni razpolagala z ustreznimi podatki niti o prodanih kartah niti o nagradnih in častnih kartah, ki jih sporni obračun vsebuje. Z navedenimi podatki je dejansko izključno razpolagala le tožena stranka. Prav tako izpodbijana sodba tudi pravilno ugotavlja, da se karte po serijskih številkah, ki jih je v dokaz predložila tožena stranka ne nanašajo na serijske številke, ki so navedene v obračunu. Tožena stranka tako z vrnitvijo dela voznih kart ni dokazala, da karte ki so zajete v obračunu niso bile prodane. Dokazna ocena izpodbijane sodbe tako temelji na vseh predloženih dokazih, katerega vsakega posebej je prvostopna sodba podrobno in logično utemeljila in obrazložila. Zato po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožena stranka ponuja v pritožbi sicer nov dokaz, zaslišanje njenega direktorja. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor ta dokaz v pritožbi ni več mogoč, saj tožena stranka ni izkazala verjetnosti, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti oz.

predložiti do konca glavne obravnave (1. odst. 496a. čl. ZPP). Zato tega dokaza pritožbeno sodišče v pritožbi ni moglo več upoštevati.

Ker pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti je višje sodišče pritožbo tožene stranke po 368. čl. ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka posebej ni zahtevala (1. in 2. odst. 164. čl. ZPP).