Appeal dismissed: Labor contract stipulated hourly pay, not lump sum, so lump sum claim rejected.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the contractor's appeal against the first-instance judgment ordering the construction company to pay a lump sum of 27,000 SIT. Although the contractor argued that previous payments to other workers were made as lump sums and the site manager acknowledged the amount, the court found the employment contract explicitly required payment based on actual hours worked. The court ruled that the site manager lacked authority to approve payments exceeding the contractual hourly rate, making the lump sum claim legally unfounded despite the manager's signature on the billing sheet.
Legislator headnote
AI generatedArt. 600 ZOR; Art. 1. odst. 623. čl. ZOR; Art. 1. odst. 295. čl. ZOR; Art. 2. odst. 365. čl. ZPP; Art. 368. čl. ZPP: Where a labor contract stipulates payment based on actual hours rather than a lump sum, a claim for a lump sum is inadmissible even if a site manager signed a billing sheet, as the manager lacks authority to approve payments exceeding the contractual terms.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
S pogodbo o delu med gradbenim podjetjem in obrtnikom ni bilo dogovorjeno plačilo akorda, ampak plačilo po dejansko opravljenih delovnih urah. Zato tožbeni zahtevek na plačilo akorda ni utemeljen, čeprav ga je vodja gradbišča v obračunski situaciji priznal in je bil akord v nekaterih prejšnjih primerih tudi plačan.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem gospodarskem sporu (489.a čl.
ZPP) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka za delo, opravljeno na njenem gradbišču, plačati 27.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Trdi, da je svoje delo opravila in ji je to tožena stranka tudi priznala, sedaj pa ga noče plačati. Tudi drugim kooperantom je tožena stranka plačevala akord, ki so ga tožniku odgovorni delavci tožene stranke priznali. Predlaga, naj pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da je pritožba neutemeljena in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovilo, o čemer ima napadena sodba obširne in prepričljive razloge. Res je, da je med strankama spor v bistvu o tem, ali je tožeča stranka upravičena do plačila akorda ali ne. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da plačilo akorda s pogodbo o delu (600. čl. ZOR) med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, ampak je bilo dogovorjeno plačilo po dejansko opravljenih urah, kar je v skladu z določbo 1. odst.
623. čl. ZOR. To plačilo pa je tožena stranka tudi izvršila. Dejstvo, da je v nekaterih prejšnjih primerih tudi kooperantom plačala akord, ni pomembno, saj je s tem plačala nekaj, kar po pogodbi ni bila dolžna. Za odločitev nepomembno je tudi dejstvo, da je bil z obračunsko situacijo tožniku akord priznan, saj vodja gradbišča, ki je za toženo stranko podpisoval situacije, nima pooblastila kooperantom priznavati večjega plačila kot jim gre po pogodbi.
Prvostopno sodišče je torej na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da je tožena stranka v celoti izpolnila pogodbo, zato je zavrnitev tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna, saj je z izpolnitvijo obveznost tožene stranke prenehala (1. odst. 295. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in ni našlo nobene. Zato je skladno z določbo 368. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo.
Po določbi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.