Slovenian Supreme Court dismisses appeal where tenant added eviction claim to rent suit, requiring separate review.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Zahtevek na izpraznitev stanovanja je v razmerju do prvotno postavljenega denarnega zahtevka nov zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila poleg obstoječega. S tem je tožbo spremenila (1. odstavek 191. člena ZPP). Gre za objektivno kumulacijo zahtevkov po 1. odstavku 188. člena ZPP. Pri takšni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni v navedeni določbi zahtevani zakonski pogoji.

Navedeno velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo (za slednjo pa gre v tej zadevi). V takšnih primerih je zato treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (spor) posebej.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izpraznitev in izselitev iz 4-sobnega stanovanja v hiši R. v L., v 60 dneh pod izvršbo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in delno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je v tem postopku sprva zahtevala plačilo neplačanega dela najemnine (razliko med neprofitno najemnino, ki jo je tožena stranka plačevala, in profitno najemnino). Med postopkom (z vlogo, ki je prispela na sodišče dne 29.11.1993) je nato svoj zahtevek spremenila tako, da je poleg plačila najemnine zahtevala še izselitev iz stanovanja. Svoj zahtevek je utemeljila s tem, da tožena stranka ni sklenila ponujene najemne pogodbe, v kateri je bila določena profitna najemnina, in da zato v stanovanju prebiva brez pravnega naslova.

Zahtevek na izpraznitev stanovanja je v razmerju do prvotno postavljenega denarnega zahtevka nov zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila poleg obstoječega. S tem je tožbo spremenila (1. odstavek 191. člena ZPP). Gre za objektivno kumulacijo zahtevkov po 1. odstavku 188. člena ZPP. Pri takšni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni v navedeni določbi zahtevani zakonski pogoji.

Navedeno velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo (za slednjo pa gre v tej zadevi). V takšnih primerih je zato treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (spor) posebej.

Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o delni sodbi sodišča prve stopnje. Z delno sodbo je sodišče odločilo o izpraznitvenem zahtevku. Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V času vložitve zahtevka je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta presegala 80.000,00 SIT (Ur.l. RS, št. 55/92). Da je vrednost spornega predmeta treba označiti že v tožbi (v tem primeru v vlogi, v kateri je bil naknadno postavljen), določa tudi 2. odstavek 186.

člena ZPP.

Tožeča stranka ni označila vrednosti spornega predmeta ne v vlogi, v kateri je postavila izpraznitveni zahtevek, ne pozneje. Ker tega ni storila, si pravice do revizije ni zagotovila. Enako velja tudi za toženo stranko. Določitev vrednosti spornega predmeta je naložena tožeči stranki, vendar pa ima njena opustitev, če tožena stranka ustrezno ne reagira, posledice tudi zanjo.

Zato je revizijsko sodišče moralo revizijo kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP).