Appeal dismissed; claim barred by statute of limitations as plaintiff knew loss from accident, not insurer delay.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Res je tožeča stranka v sami naraciji tožbe omenila tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala odškodnine za nastalo škodo v roku, predpisanem v 919. čl. ZOR, ampak je prvo plačilo zgolj dela odškodnine izvršila šele po skoraj šestih mesecih, to je ob koncu leta 2001, vendar pa je iz celotnih navedb v tožbi mogoče zanesljivo sklepati, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje, da je temelj tožbenega zahtevka izguba na zaslužku, ki je tožniku nastala zaradi same poškodbe tovornega vozila v prometni nesreči dne 03.07.2001.

Tako pa je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku kot ga je tožeča stranka postavila in ga sedaj tožeča stranka v pritožbi ne more spreminjati. Prav tako ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, češ da je prišlo do pretrganja zastaranja, ko je tožena stranka plačala del škode. Tožena stranka je plačala, gledano s svojega stališča vso priznano škodo, torej celotno terjatev in ne gre za delno plačilo terjatve, ki bi bila sicer med strankama nesporna. Zato tako plačilo ne more pomeniti razloga za pretrganje zastaranja, kot to zmotno meni tožeča stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

S pobijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe, odločitev o stroških pa pridržalo za končno sodbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Meni, da je pri odločanju o zadevi sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je ugovor zastaranja zahtevka, podan s strani tožene stranke, utemeljen. Tožeča stranka namreč kot pravno podlago za zahtevek denarne odškodnine za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka vsled izgubljenega zaslužka, ni štelo nastanek škodnega primera, ki ga je zakrivil zavarovanec tožene stranke, ampak gre za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela vsled tega, ker je tožena stranka bila v zamudi s plačilom svojih obveznosti, izvirajočih iz sklenjene zavarovalne pogodbe s svojim zavarovancem - povzročiteljem prometne nesreče, v kateri je bilo uničeno tožnikovo tovorno vozilo.

Gre za škodo, ki jo pomeni zamuda pri izplačilu zavarovalnine, saj je tožena stranka tožeči stranki ni izplačala v skladu z določilom 919. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), glede na to, da bi po tem določilu tožena stranka morala tožeči stranki plačati odškodnino v roku, ki ne bi smel biti daljši od 14 dni od dneva, ko je prejela obvestilo, da je nastal zavarovalni primer. Sicer pa je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno tudi, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka že na koncu vsakega meseca posebej za ves čas zamude vedela tako za škodo zaradi izgubljenega zaslužka kot za njen obseg.

Dejansko pa je lahko tožeča stranka obseg škode, ki ji je nastajala v obdobju od zamude tožene stranke pa do konca leta 2001, zvedela šele kasneje, to je po sestavi obračuna poslovanja za poslovno leto 2001, ko je skladno z zakonskimi predpisi zaključila poslovne knjige in sestavila letno poslovno poročilo. Sicer pa je s plačilom predujma celotne odškodnine prišlo do pretrganja zastaranja.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, na katere mora biti pozorno pritožbeno sodišče že po uradni dolžnosti. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane delne sodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, za katerega je glede na navedbe tožeče stranke v tožbi sklepalo, da gre za zahtevek iz naslova škode, ki se je zgodila dne 03.07.2001 v L., v kateri je bilo v celoti uničeno tožnikovo tovorno vozilo z registrsko oznako in za katero naj bi bil kriv zavarovanec tožene stranke.

Tožeča stranka sedaj trdi, da svojega zahtevka za plačilo škode zaradi izgubljenega zaslužka, ni uveljavljala zaradi tega, ker je bilo tovorno vozilo poškodovano, ampak zaradi tega, ker ji zavarovalnica v skladu z 919. čl. ZOR odškodnine ni pravočasno plačala, v posledici tega pa ji je nastala škoda v obliki izgubljenega zaslužka. Pritožbeno sodišče se tem navedbam tožeče stranke ne more pridružiti. Res je tožeča stranka v sami naraciji tožbe omenila tudi dejstvo, da tožena stranka tožniku ni izplačala odškodnine za nastalo škodo v roku, predpisanem v 919.

čl. ZOR, ampak je prvo plačilo zgolj dela odškodnine izvršila šele po skoraj šestih mesecih, to je ob koncu leta 2001, vendar pa je iz celotnih navedb v tožbi mogoče zanesljivo sklepati, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje, da je temelj tožbenega zahtevka izguba na zaslužku, ki je tožniku nastala zaradi same poškodbe tovornega vozila v prometni nesreči dne 03.07.2001. Tako pa je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku kot ga je tožeča stranka postavila in ga sedaj tožeča stranka v pritožbi ne more spreminjati.

Neutemeljena je tudi trditev tožeče stranke, da tožnik ni mogel zvedeti za škodo že med letom 2001 in to vsak mesec sproti, ampak je lahko zvedel zanjo šele ob koncu leta 2001, ko je lahko sestavil poslovno poročilo. Tudi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na navedbe tožeče stranke same v tožbi, v kateri je tožeča stranka sama opredelila izgubo na zaslužku po posameznih mesecih in ocenila obseg škode na mesečni znesek 400.000,00 SIT. To pa pomeni, da je tožeča stranka že ob koncu vsakega meseca vedela za škodo zaradi izgubljenega zaslužka in za obseg škode, kar pa pripelje do zaključka, ki ga je utemeljeno napravilo že sodišče prve stopnje, to je, da je terjatev za škodo iz naslova izgubljenega zaslužka od 03.07.2001 do vključno zaključka meseca novembra 2001 že zastarala.

Prav tako ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, češ da je prišlo do pretrganja zastaranja, ko je tožena stranka plačala del škode. Tožena stranka je plačala, gledano s svojega stališča vso priznano škodo, torej celotno terjatev in ne gre za delno plačilo terjatve, ki bi bila sicer med strankama nesporna. Zato tako plačilo ne more pomeniti razloga za pretrganje zastaranja, kot to zmotno meni tožeča stranka. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.