Appeal dismissed; administrative agency acted lawfully under valid statute despite later constitutional court invalidation.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe, da je upravni organ v postopku pridobitve državljanstva ravnal v skladu s takrat veljavnim zakonom o državljanstvu, ki je med ostalim upravnemu organu dopuščal diskrecijsko pravico glede sprejema v državljanstvo. Kasnejša razveljavitev te določbe s strani ustavnega sodišča na to ugotovitev ne vpliva. Odločba je pred tem postala pravnomočna in upravni organi so pravnomočne odločbe dolžni spoštovati. Zato v ravnanju upravne enote ni protipravnosti. Prav tako pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi prvostopnega, da ni protipravnosti niti v zvezi s postopkom po zakonu o tujcih, saj se je tudi ta vodil v skladu s takratnim zakonom, predvsem pa se tožnik na nobeno od v postopku izdanih odločb ni pritožil.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v A. zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala s protipravnim ravnanjem UE A. Ugotovilo je, da UE A. ni ravnala protipravno, saj je do odločitve Ustavnega sodišča veljala pravnomočna odločba, s katero je bila tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo RS zavrnjena in je torej posledično tožnik v tem obdobju imel status tujca. Upravna enota je upoštevala tako veljavne predpise kot pravnomočno odločbo v zvezi s tožnikovim državljanstvom. Ker ni protipravnosti, ni podana odškodninska odgovornost države.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da se je sodišče trudilo upravičiti nezakonito ravnanje UE A. Tožnikove dokaze, podkrepljene s sodbami najvišjih sodišč v državi, sodišče samo omenja brez komentarja. Sodišče navaja, da naj bi UE A. ravnala v skladu z zakonom, ne pove pa, s katerim. Dejansko je ravnala po navodilih Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), kršila Ustavo RS in upoštevala določbe zakona, s katerim je opravičevala nezakonitost, posebej 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti (UZITUL) v povezavi s 40. členom Zakona o državljanstvu, do katerega pa se je ustavno sodišče nedvoumno opredelilo s svojimi odločbami. Če bi UE A. upoštevala odločbe ustavnega sodišča iz leta 1998, bi se zadeva za tožnika končala v letu 1994 in brez stroškov, tako pa se je šele v letu 1999. V nadaljevanju pritožba opisuje kronologijo dogodkov, iz katere po mnenju pritožnika izhaja, da bi UE, če bi ravnala v skladu z zakonom, tožniku ne povzročila stroškov. Ne drži, da UE A. od tožnika ne bi zahtevala, da si uredi status tujca z začasnim bivališčem. Prav z urejanjem tega statusa so tožniku nastali stroški. Vse tri zadeve, to je državljanstvo, začasno bivanje in izdaja potrdila o vpisu v register stalnega prebivalstva, je dejansko s svojim nezakonitim ravnanjem zakuhala UE A., saj ni upoštevala, da bi moral biti tožnik, vse dokler ni bilo dokončno odločeno o njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo, izenačen z državljani RS. Sodišče ni navajalo tožnikovih dokazov, to je listin, ki dokazujejo stroške. Tožnik predlaga razveljavitev sodbe in nepristransko obravnavanje pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da morajo biti za odškodninsko odgovornost države po 26. členu ustave RS kumulativno podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi tudi protipravnost. Če ena od predpostavk ni podana, ni odškodninske odgovornosti. Protipravnost mora dokazati tožnik. Pri ravnanju državnega organa (oziroma njegovih delavcev) za protipravnost ne zadošča okoliščina, da je upravni organ izdal odločbo, ki je bila kasneje v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi oziroma v postopku ustavne pritožbe razveljavljena ali spremenjena. Prav tako ni protipravno ravnanje upravnega organa, če ravna v skladu s pooblastili zakona, čeprav kasneje razveljavljenega. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe, da je upravni organ v postopku pridobitve državljanstva ravnal v skladu s takrat veljavnim zakonom o državljanstvu, ki je med ostalim upravnemu organu dopuščal diskrecijsko pravico glede sprejema v državljanstvo. Kasnejša razveljavitev te določbe s strani ustavnega sodišča (in z njo povezana razveljavitev odločbe o zavrnitvi sprejema tožnika v državljanstvo RS s strani ustavnega sodišča) na to ugotovitev ne vpliva. Odločba je pred tem postala pravnomočna in upravni organi so pravnomočne odločbe dolžni spoštovati. Zato v ravnanju upravne enote ni protipravnosti. Prav tako pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi prvostopnega, da ni protipravnosti niti v zvezi s postopkom po zakonu o tujcih, saj se je tudi ta vodil v skladu s takratnim zakonom, predvsem pa se tožnik na nobeno od v postopku izdanih odločb ni pritožil. Prav zaradi slednjega ni mogoče najti protipravnosti niti v zahtevi upravnega organa (tudi če bi res bila), da tožnik izkaže enega od možnih statusov za bivanje (v tožnikovem primeru status tujca). Ker v ravnanju upravnega organa ni protipravnosti, na podlagi tožbenih navedb ni podana odškodninska odgovornost države. Zato prvostopnemu sodišču tudi ni bilo potrebno obravnavati priloženih dokazil o višini škode, odločilne listine v zvezi s tekom upravnega postopka (in ravnanjem upravnega organa) pa je prvostopno sodišče v sodbi obravnavalo in na njihovi podlagi presojalo odgovornost upravnega organa.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).