Appeal dismissed; citing ZPP Art. 109, court rejects appeal for exceeding dignity limits and misusing precedent.

Pritožbi se zavrneta in se p o t r d i t a izpodbijana sklepa.

[JEDRO]

1. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ena drugačna sodba še ne pomeni, da je bilo postopanje sodišča v predmetni zadevi izrazito nezakonito in samovoljno, še manj pa je to obnovitveni razlog. Morebitna nezakonitost že pravnomočne odločitve ne pomeni, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja.

2. Stranke imajo v svojih vlogah pravico podajati kritiko ravnanja sodišč in sodnih odločb, vendar mora biti način podajanja te kritike v mejah, ki še ohranjajo dostojanstvo in avtoriteto sodišča. Te meje določa 109. člen ZPP in tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pooblaščenec ob upoštevanju dosedanjega poteka postopka v svoji vlogi te meje presegel. Vloge namreč ni mogoče upoštevati izven konteksta dosedanjega postopka.

3. Ni dvoma, da te navedbe niso takšne, da bi bile zaradi varstva koristi stranke nujne oziroma koristne, in tudi po vsebini ne gre za očitke, ki jih pritožnik ne bi mogel izraziti na dostojen način, ki ne zmanjšuje ugleda sodstva. Pritožnikov argument, da je sodišče s svojo odločitvijo o kazni poseglo v neodvisnost odvetniškega poklica, prav zato ne zdrži.

[OBRAZLOŽITEV]

Glede sklepa o zavrnitvi predloga za obnovo postopka

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo toženčev predlog za obnovo, ker nista podana niti obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niti iz 10. točke 394. člena ZPP.

Zoper sklep se pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je sklep nepravilen in nezmožen preizkusa. Sodišče v obrazložitvi ni odgovorilo na navedbe iz predloga. Tožnik je namreč pojasnil, kako je zasledil na internetu sodbo VS RS št. II Ips 440/2000, kjer je v skorajda enakem primeru odločeno popolnoma drugače, Vrhovno sodišče je tam tudi opozorilo, da sodišče nima zakonskih pooblastil, da nadomesti voljo imetnika stanovanjske pravice k nakupu stanovanja s svojo odločbo. Odločanje v tožnikovem primeru je bilo zato izrazito nezakonito in samovoljno in je bil tožnik na ta način prikrajšan za pravično in pošteno sojenje. Nezakonito postopanje, ki stranki onemogoči, da doseže pravico, dejansko pomeni onemogočanje obravnavanja, in je tedaj obnovitveni razlog. Sodišče se o teh navedbah ni opredelilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da razlog, ki ga v predlogu uveljavlja tožeča stranka, ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo postopka. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnik v pravnomočno zaključenem postopku imel možnost sodelovati in uveljavljati svoje pravice ter da tožnik ni konkretno navedel, v čem naj bi se kazalo nezakonito postopanje sodišč. Obe ugotovitvi sta pravilni. Res je tožnik v predlogu pojasnjeval, da je našel eno sodbo Vrhovnega sodišča, ki je v podobni zadevi odločilo drugače, in podrobneje pojasnjeval svoje materialnopravno stališče (oboje naj bi utemeljevalo nezakonitost odločitve v pravnomočni zadevi). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa ena drugačna sodba še ne pomeni, da je bilo postopanje sodišča v predmetni zadevi izrazito nezakonito in samovoljno, še manj pa je to obnovitveni razlog. Sodišča so v pravnomočno zaključenem postopku vse svoje odločitve obrazložila. Tožnik je vlagal zoper odločitve vsa možna pravna sredstva v okviru sistema pravnih sredstev po ZPP in s pravnimi sredstvi ni uspel. Ob zatrjevani izraziti samovolji in nezakonitosti je imel takrat na voljo še ustavno pritožbo, ki pa je očitno ni izkoristil. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in pomeni poseg v institut pravnomočnosti. Ustavno sodišče RS se je že večkrat izreklo, da institut pravnomočnosti (158. člen Ustave RS) ni v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva, nasprotno je eden od njenih pogojev. Na z institutom pravnomočnosti povezano prepoved ponovnega odločanja o isti stvari ne more vplivati morebitna okoliščina, da je pravnomočna odločitev nezakonita ali napačna. Pravica do sodnega varstva (katere del je možnost obravnavanja) namreč ne pomeni pravice do pravilne odločitve v zadevi. Zato morebitna nezakonitost že pravnomočne odločitve ne pomeni, da tožniku ni bila dana možnost obravnavanja. Odločitev sodišča prve stopnje je na podlagi povedanega pravilna in v skladu z določbami ZPP. Ker sodišče prve stopnje v postopku odločanja o predlogu za obnovo ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Glede sklepa o kaznovanju

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Piranu kaznovalo odvetnika E.D. z denarno kaznijo 500 EUR za žalitev sodišča v predlogu za obnovo postopka. V razlogih sklepa povzema tiste navedbe odvetnika, ki po mnenju sodišča pomenijo žalitev sodišča (izrazita samovolja sodišča, s čimer je bil toženec prikrajšan za pošteno in pravično sojenje, vsa sodišča so mu z nezakonitimi postopanjem onemogočila obravnavanje pred sodiščem s tem, ko so izrazito samovoljno uporabila materialno pravo in tudi pravico do odločanja, kateri dokazi naj se izvedejo. To pa prikrila na način, da se je ugotavljalo v postopku, kdo od bivših zakoncev bo dobil najemno pravico,... Takšno postopanje vseh treh sodišč je očitna zloraba pravice do odločanja po sodišču ob izrazito nezakonitem postopanju sodišč in onemogočanju poštenega obravnavanja pred sodiščem s pravilno uporabo prava,). Po mnenju sodišča prve stopnje so takšne navedbe izrazito žaljive za sodišče, posebej še, ker jih je zapisal pravni strokovnjak. Iz njih je namreč razumeti, da sodišča ne sodijo zakonito, kar je negativna vrednostna ocena, ki izkazuje žaljivi namen pisca.

Zoper sklep se pritožuje odvetnik D. in v pritožbi navaja, da pomeni tak sklep poseg v neodvisnost odvetniškega poklica. V predlogu za obnovo postopka ni v ničemer izražal negativne vrednostne ocene sodišč do te mere, da bi to pomenilo žalitev sodišča. Pobijani sklep pritožnika niti ne preseneča, saj je isti sodnik zoper njega že podal disciplinsko prijavo Odvetniški zbornici in gre za nadaljevanje poskusa diskreditacije pritožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Stranke imajo v svojih vlogah pravico podajati kritiko ravnanja sodišč in sodnih odločb, vendar mora biti način podajanja te kritike v mejah, ki še ohranjajo dostojanstvo in avtoriteto sodišča. Te meje določa 109. člen ZPP in tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pooblaščenec ob upoštevanju dosedanjega poteka postopka v svoji vlogi te meje presegel. Vloge namreč ni mogoče upoštevati izven konteksta dosedanjega postopka. Tožeča stranka je že v postopku do pravnomočnosti ves čas sodelovala z istim pooblaščencem in je v bistvu iste razloge, zaradi katerih naj bi bilo postopanje sodišč nezakonito, uveljavljala že v dosedanjem postopku. V dosedanjem postopku je tudi uporabila vsa možna pravna sredstva in z nobenim od njih ni uspela. Sodba je bila izdana 30.11.1993, o pritožbi je bilo odločeno 16.3.1994, o reviziji pa 25.1.1996. Predlog za obnovo postopka zdaj tožeča stranka temelji na eni sodni odločbi v zbirki sodnih odločb. V takem kontekstu izrazi kot so: "sodišča so izrazito samovoljno uporabila materialno pravo in tudi pravico do odločanja, kateri dokazi naj se izvedejo... ... To pa prikrila na način ,... Takšno postopanje vseh treh sodišč v postopku je očitna zloraba pravice do odločanja po sodišču in ob izrazito nezakonitem postopanju sodišč in onemogočanju poštenega obravnavanja ..." objektivno gledano žalijo dostojanstvo sodstva. Ni dvoma, da te navedbe niso takšne, da bi bile zaradi varstva koristi stranke nujne oziroma koristne, in tudi po vsebini ne gre za očitke, ki jih pritožnik ne bi mogel izraziti na dostojen način, ki ne zmanjšuje ugleda sodstva. Pritožnikov argument, da je sodišče s svojo odločitvijo o kazni poseglo v neodvisnost odvetniškega poklica, prav zato ne zdrži. Nenazadnje je pisanje žaljivih vlog v nasprotju s pravili in etičnimi standardi, ki so se uveljavili v avtonomnih pravilih odvetniškega stanu. Prav primerno in korektno izjavljanje odvetnika je velikega pomena za to, da odvetnik izpolni svoje naloge v razmerju do stranke, ki jo zastopa, kot tudi za odgovornost, ki jo ima kot del pravosodja do pravnega reda v celoti. Pritožbene navede o tem, da pobijani sklep ne preseneča, za gornje ugotovitve o žaljivosti vloge ob vsem povedanem niso relevantne. Ker pritožbeno sodišče uradoma upoštevnih kršitev ni zaznalo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).