Appeal dismissed: Temporary order rejected as it cannot secure future claims against an administrative unit.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance court's refusal to issue a temporary order. The appellant argued the order was necessary to secure a future claim regarding building rights, while the respondent contended the environmental inspection is led by an administrative unit with no direct connection to the civil dispute. The court ruled that a temporary order cannot be used to secure claims against an administrative body or to suspend administrative proceedings, as this would violate the separation of powers.
Legislator headnote
AI generatedZakon o postopku pri civilnih pritožbah; Zakon o izvedbi sodnih odločb: A temporary order cannot be issued to secure future claims against an administrative unit or to suspend administrative proceedings, as this violates the separation of powers.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Tožeča stranka je predlog utemeljevala s tem, da naj bi ji taka začasna odredba služila za podlago v drugem (inšpekcijskem) postopku. S tem pa tožena stranka nima nobene zveze, saj inšpekcijski postopek vodi upravna enota. Zato v obravnavanem primeru ne gre za takšno začasno odredbo, s katero bi bilo potrebno zavarovati bodočo terjatev, ki jo bo tožeča stranka po pričakovanju na podlagi sodbe v tej pravdi pridobila zoper toženo.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče odločilo, da se za čas do pravnomočnosti sodbe v uvodoma navedeni pravdi šteje, da ima tožeča stranka pravico graditi na parc. 2617/2, vpisani v vl. št. 1161 k.o. C. in da se za čas do pravnomočnosti sodbe zadrži postopek, ki ga vodi Inšpektorat RS za okolje in prostor št. in zato odloži učinek 2. in 3. tč. odločbe tega organa z dne 24.4.2006. Odločitev je argumentiralo s tem, da sodišče ne more odločati o tem, ali ima tožeča stranka na sporni parceli pravico graditi ali ne, saj to ni odvisno samo od tega, ali ima na njej lastninsko pravico, temveč so za pravico gradnje relevantni še številni drugi akti z upravnega področja, prav tako pa sodišče z začasno odredbo ne more zadržati postopka, ki ga vodi Inšpektorat RS, saj bi bilo to v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti.
Zoper sklep se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. Pritožba navaja, da pojem "pravico graditi" uporablja Zakon o graditvi objektov zgolj kot enega od pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja. Lahko gre za lastninsko pravico, stavbno pravico, najemno pogodbo, stvarno služnost in podobno. Gre za vprašanje civilnopravnih pravic, torej tako vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča prve stopnje. Zato je o 1. točki predloga za izdajo začasne odredbe sodišče odločilo preuranjeno. Po mnenju tožeče stranke namreč iz njenih navedb v tožbi izhaja, da je pridobila lastninsko pravico z gradnjo ali s priposestvovanjem. Inšpekcijski postopek je posledica tega, da tožnika v dosedanjem času nista uspela dokazati svoje stvarne pravice gradnje na konkretni parceli, prav nadaljevanje inšpekcijskega postopka pa bi povzročilo odstranitev objekta in s tem neutemeljenost (nepotrebnost) tožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Tudi če bi bilo mogoče šteti predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do pravnomočnosti sodbe štelo, da ima tožeča stranka pravico graditi na parc. št. 2617/2 k.o. C. zgolj v smislu uveljavljanja stvarne pravice, je prvostopenjsko sodišče pravilno predlog zavrnilo. Tožeča stranka je namreč predlog utemeljevala s tem, da naj bi ji taka začasna odredba služila za podlago v drugem (inšpekcijskem) postopku. S tem pa tožena stranka nima nobene zveze, saj inšpekcijski postopek vodi upravna enota. Zato v obravnavanem primeru ne gre niti za regulacijsko začasno odredbo, ki bi urejala do pravnomočnosti sodbe obstoječe razmerje med strankama te pravde, kot tudi ne za takšno začasno odredbo, s katero bi bilo potrebno zavarovati bodočo terjatev, ki jo bo tožeča stranka po pričakovanju na podlagi sodbe v tej pravdi pridobila zoper toženo.
Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).