Insurance subrogation claim dismissed as statute of limitations applies to insurance recovery, not third-party liability.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pravdni stranki sta v medsebojnem pravnem razmerju na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, zato toženec ni tretji v smislu 6. odstavka 357. člena OZ. Tako imenovani regresni zahtevek zavarovalnice proti njenemu zavarovancu, kakršen je predmet te pravde, temelji na določbi drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in ima odškodninsko naravo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v I. zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 580,13 EUR iz naslova povrnitve odškodnine, ki jo je tožeča stranka plačala oškodovanki za škodo, ki jo je povzročil tožnik. Ugotovilo je, da je zahtevek na podlagi določbe 6.odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastaral.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče ob pavšalnem ugovoru toženca samo ugotavljalo dejstva, kdaj je začel teči zastaralni rok in kdaj je potekel, s tem pa kršilo 335.člen OZ, kot tudi določbe 7., 215. in 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trditveno in dokazno breme za dejstva, ki utemeljujejo zastaranje, je namreč na tožencu. Toženec je zastaranju le pavšalno ugovarjal, sodišče pa je samo na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, ugotavljalo začetek in konec zastaralnega roka. S tem je sodišče kršilo določbe postopka.

Pritožba je utemeljena.

Ne sicer iz razlogov, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi. Toženec je namreč uveljavljal zastaranje zahtevka po treh letih. Sodišče prve stopnje je nato dejstva ugotavljalo na podlagi dokazov, ki so v spisu. V ZPP ni določbe, po kateri sodišče ne bi smelo uporabiti dokazov, ki jih je predlagala stranka, za ugotavljanje dejstev, ki jih je navedla druga. Vseeno pa je odločitev v izpodbijani sodbi napačna. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje je svojo določitev utemeljilo na napačni materialno pravni določbi. Pravdni stranki sta v medsebojnem pravnem razmerju na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, zato toženec ni tretji v smislu 6. odstavka 357. člena OZ in zato te določbe ni mogoče uporabiti za razsojo v tem sporu. Tako imenovani regresni zahtevek zavarovalnice proti njenemu zavarovancu, kakršen je predmet te pravde, temelji na določbi drugega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in ima odškodninsko naravo. Zapustitev kraja dogodka, ne da bi zavarovanec posredoval svoje podatke, pomeni kršitev določil zavarovalne pogodbe (po 4. točki 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti), plačilo škode oškodovancu pa škodo zavarovalnice zaradi toženčeve kršitve pogodbe. Zato je zastaranje začelo teči šele z dnem nastanka škode, to je z dnem plačila odškodnine oškodovancu, 4.4.2003. Povedano pomeni, da zahtevek, vložen 9.3.2006, ni zastaran. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo v tem postopku odločilnih dejstev, je bilo treba izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.