Supreme Court dismisses inadmissible appeal for possession disturbance where appeal is explicitly excluded by law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed an appeal lodged against a final judgment regarding a claim for compensation for disturbance of possession. The appellant argued procedural violations and requested a review of the lower court's decision, but the appeal was procedurally barred because the law explicitly excludes appeals for possession disturbance cases. Consequently, the court rejected the appeal as inadmissible under the Civil Procedure Act.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP); appeal is inadmissible for claims for compensation for disturbance of possession as explicitly excluded by law.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Revizija je vložena proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, in bi bila po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP dovoljena, če bi bil hkrati izpolnjen pogoj iz drugega odstavka tega člena. Toda ta pogoj ni izpolnjen, ker gre za pravdo zaradi motenja posesti, za katero je v četrtem odstavku 443. člena ZPP izrecno določeno, da ni revizije. Zato je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sklepom pod 1. zavrglo nepopolno vlogo tožeče stranke, imenovano "Tožba motenja posesti" z dne 27.10.1988, ker je kljub temu, da jo je sodišče pozvalo k popravi tožbe, ni ustrezno popravila in se ni odzvala vabilu, da bi ji to pomagalo storiti sodišče. Z istim sklepom je sodišče pod 2. točko izreka izdvojilo zahtevek za plačilo 840,00 tolarjev z obrestmi od 25.10.1988 v ločeno obravnavanje in pod 3. preklicalo narok, razpisan za 13.10.1993.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je laično vložila revizijo, ki jo je označila kot "zavrnitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III P 361/90 -
nadomestna vročitev na tleh pod poštnim nabiralnikom 10. nov. 1994". V njej poleg kritičnih in delno nerazumljivih pripomb, ki očitno niso v zvezi z vlogo z dne 27.10.1988 navaja, da je sodišče grobo kršilo postopek, ker tožeči stranki ni omogočilo, da bi sodelovala pri izvajanju dokazov. V zvezi s popravo tožbe navaja, da se je oglasila "na pravni službi sodišča dne 24.6.1993". Po njenem je sodba, s katero naj bi sodišče ugotovilo, češ da tožena stranka ni motila posesti, kršitev človečanskih pravic tožnic, ki predlagata, da se sklep III P 361/90 revidira.
Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92).
Revizija ni dovoljena.
Uvodoma je treba opozoriti na določilo 2. člena ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker v danem primeru tožeča stranka še ni pravilno in popolno navedla svojega zahtevka, sodišče njene tožbe ni moglo obravnavati, ni izvajalo dokazov in ni izdalo nobene sodbe, s katero bi ugotovilo, da tožena stranka ni motila posesti.
Revizija je vložena proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, in bi bila po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP dovoljena, če bi bil hkrati izpolnjen pogoj iz drugega odstavka tega člena. Toda ta pogoj ni izpolnjen, ker gre za pravdo zaradi motenja posesti, za katero je v četrtem odstavku 443. člena ZPP izrecno določeno, da ni revizije. Zato je vrhovno sodišče po določilu 392. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo.