Appeal dismissed; asbestos exposure damages upheld despite defendant's claim of plaintiff's smoking contributing to fear.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Odškodnina za škodo zaradi izpostavljenosti azbestu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v N. toženo stranko obsodilo na plačilo 12.450 EUR odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izpostavljenosti azbestu in za katero odgovarja tožena stranka in sicer za fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 2.100 EUR, za strah pa 10.350 EUR. Tožnik ima diagnosticirane plevralne plake in pljučno azbestozo. Tožena stranka mora tožeči tudi povrniti pravdne stroške v znesku 1.397,34 EUR.

Zoper sodbo se v delu, v katerem je ugodeno višjemu zahtevku od 9.700 EUR pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino za strah. Pri tem ni upoštevalo določenih dejstev, ki izhajajo iz spisne dokumentacije, predvsem pa dejstva, da tožnik k strahu pripomore tudi sam, saj že 30 let pokadi po 20 cigaret na dan in na ta način prispeva k večji verjetnosti, da bo zbolele za pljučnim rakom. Ob dejstvu, da še vedno kadi, je sporna tudi njegova trditev, da slabo spi in se poti. Človek, ki ga je strah, se obnaša drugače. Tožena stranka meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova 7.600 EUR.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedbe tožene stranke prerekala. Odškodnina za strah ni bila določena glede na procent verjetnosti za nastanek hujše bolezni, prenehanje kajenja v takem stadiju pa bi za tožnika pomenilo še dodatno stisko in ne nujno zmanjšanja

Pritožba ni utemeljena.

Za pritožnico je sporna samo višina odškodnine za strah. Odškodnina za strah temelji na določbi 179. člena in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Za odmero pravične odškodnine mora sodišče na eni strani upoštevati specifične okoliščine primera, po drugi pa mora odločitev objektivizirati v smislu primerjave s podobnimi primeri v sodni praksi. Prvostopno sodišče je glede strahu pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je sam izpovedal, da se poti in da slabo spi, njegovo izpoved je potrdil tudi izvedenec, ki je pojasnil, da je oboje povezano s strahom. Doživljanje strahu je pri vsakem človeku različno, zato zgolj dejstvo, da tožnik kadi, gornjih ugotovitev ne more omajati. Iz razlogov sodbe tako izhaja, da ima tožnik diagnosticirane začetne (obojestranske) plevralne plake in pljučno azbestozo ter da je strah tožnika zaradi možnosti razvoja drugih, težjih bolezni, povezanih z azbestom, ki ga je tožnik opisal v svoji izpovedi (potenje, slabo spanje), objektivno utemeljen. Možnosti za nastanek teh bolezni so objektivno večje kot pri osebah, ki azbestnega prahu niso vdihovale (tudi če tožnik ne bi kadil). Tožnikov strah se tako nedvomno odraža v slabši kvaliteti življenja. Opisane okoliščine same po sebi bi glede na sodno prakso utemeljevale celo višjo odškodnino, vendar je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in upoštevalo vse specifične okoliščine primera, med katerimi je nedvomno tudi povezanost možnosti za nastanek hujših bolezni s kajenjem in na tej podlagi določilo odškodnino v znesku 10.350 EUR, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustreza standardu pravične odškodnine.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z dogovorom na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi okoliščin, pomembnih za odločanje v pritožbenem postopku, zato mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.