Appeal dismissed: Request for retrial rejected as applicant could not present new evidence without fault.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po določbi prvega odstavka 398. člena ZPP zavrže predsednik senata prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka brez naroka. V fazi presoje dovoljenosti predloga se torej ne presoja, ali je res tisto, kar se trdi v predlogu, temveč zgolj to, ali so podani formalni pogoji za nadaljevanje postopka, ali torej že iz navedb predlagatelja izhaja, da novih dokazov ni mogel brez svoje krivde predlagati v postopku do pravnomočnosti sodbe. Tožnikova napačna pravna presoja spora ali napačna ocena rezultatov dokaznega postopka ni opravičljiv razlog iz drugega odstavka 395. člena ZPP, zato predlog ni dovoljen in ga je treba zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v T. zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka, ker je predlog nedovoljen v zvezi z drugim odstavkom 395. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Novi dokazi namreč niso takšni, da jih tožnik brez svoje krivde ne bi mogel predlagati že prej.

Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka in v pritožbi navajala, da je sodišče bistveno kršilo pravdni postopek in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je v svojem predlogu zelo podrobno navedla dejansko stanje in za takšno dejansko stanje tudi predložila konkretne dokaze. V svoji vlogi je natančno pojasnila, iz katerih razlogov je šele zdaj izvedela zanje in zakaj bi ti dokazi, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku, vodili do drugačne odločitve sodišča. Sodišče je od vseh predlaganih dokazov v okviru naroka za zavarovanje dokazov izvedlo samo zaslišanje dveh prič, ostalih dokazov pa ne. Nedopustno je zato, da je sodišče brez naroka zavrglo predlog za obnovo postopka. Ob tako restriktivnem tolmačenju zakonodaje si praktično ni mogoče zamisliti konkretne situacije, ko bi obstajali pogoji za ugoditev predlogu. Za ugotovitev, da bi tožnik lahko dokaze predlagal že v prejšnjem postopku, sodišče ni imelo dovolj podatkov v izvedenem postopku, saj ni zaslišalo strank, niti se ni podrobno seznanilo s predloženimi dokazi. Če bi sodišče tožnika zaslišalo, bi lahko ugotovilo, da je podatke v Pokrajinskem arhivu in v cerkvenih arhivih iskal že pred pravnomočnostjo sodbe, vendar jih kljub skrbnosti ni našel, saj sam ni razpolagal s starejšo dokumentacijo. Gotovo ni mogel vedeti za obstoj najpomembnejšega dokaza, to je spisa izvršilnega postopka, kar pomeni, da v prejšnjem postopku ni mogel predlagati dokazov, za obstoj katerih sploh ni vedel. Tudi s pričama se tožnik ni nikoli družil. Ko je v arhiv odkril listine o vojni škodi v italijanskem jeziku, jih je odnesel v prevod V.K. in šele takrat mu je ta povedal, da tudi sam nekaj ve o zadevi in da ima o tem določene dokumente. V dopolnitvi pritožbe je tožnik predložil še seznam svojih obiskov v Pokrajinskem arhivu N., ki dokazujejo, da je listine v arhivu iskal tudi v letih 2005 in 2006.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 398. člena ZPP zavrže predsednik senata prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka brez naroka. Po 2. odstavku 395. člena ZPP je predlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP (to je če izve stranka za nova dejstva in dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo lahko izdana ugodnejša sodba) dovoljen samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. V fazi presoje dovoljenosti predloga se torej ne presoja, ali je res tisto, kar se trdi v predlogu, temveč zgolj to, ali so podani formalni pogoji za nadaljevanje postopka, ali torej že iz navedb predlagatelja izhaja, da novih dokazov ni mogel brez svoje krivde predlagati v postopku do pravnomočnosti sodbe. Tožnik v predlogu glede tega navaja le, da je začel raziskovati v Pokrajinskem arhivu v N. zato, ker mu je drugostopenjsko sodišče očitalo, da ni uspel dokazati, da si je njegova pravna prednica lastila gospodarsko poslopje, pri tem iskanju pa je našel nove dokumente. V zvezi s temi dokumenti je tudi izvedel za dve predlagani priči. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, tožnikova napačna pravna presoja spora ali napačna ocena rezultatov dokaznega postopka ni opravičljiv razlog iz drugega odstavka 395. člena ZPP, zato predlog ni dovoljen in ga je treba zavreči. Navedbe iz pritožbe, s katerimi podrobneje pojasnjuje razloge, zaradi katerih je dokaze predlagal šele zdaj, pomenijo nedopustno širjenje navedb v pritožbi v zvezi s 337. členom ZPP. Pomanjkljivih navedb tudi ni mogoče dopolniti z izvedbo dokaza - z zaslišanjem stranke. Narok se v zvezi s predlogom za obnovo postopka glede na izrecno določbo 398. člena ZPP razpiše samo, če predlog ni zavržen, zato prvostopno sodišče niti ni imelo nobene procesnopravne podlage za razpis naroka. Ker torej tožnik ni navajal nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da novih dokazov do pravnomočnosti sodbe ni predlagal brez svoje krivde, je bilo treba že v fazi (abstraktnega) preizkusa dopustnosti predloga, predlog kot nedopustnega zavreči. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Teh kršitev ni našlo, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.