Appeal court quashes first-instance judgment for procedural error in assessing evidence under ZPP Art. 8.

Pritožbi se ugodi, sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Po določbi 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora sodišče, ko ugotavlja, katera dejstva se štejejo za dokazana (dejstvo - posojilo denarja oziroma njegova izročitev, je odločilno) odločiti po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 8.170,67 EUR (tedaj v tolarski protivrednosti) z obrestmi in povrne pravdne stroške, kot je to določno opredeljeno v izreku sodbe.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja na navedbe tožnika v tožbi, da je tožencu denar posodil, kar je toženec zanikal. Opozarja na spremenjene trditve, da ni šlo za "direktno" posojilo, pač pa naj bi denar za šolnino za toženca izročil gospodu B., profesorju na fakulteti.

O tem naj bi bil dogovor dosežen na poslovnem sestanku, ne pove niti na katerem. V pripravljalni vlogi, ne glede na navedeno, tožeča stranka (03.08.2005) še vedno trdi, da je bil denar izročen tožencu in šele kasneje začne zatrjevati, da denarja pravzaprav ni izročila tožencu, pač pa je bila šolnina za podiplomski študij toženca plačana tako, da je bil denar izročen profesorju. Trditve je tožnik spreminjal. To bi moralo sodišče oceniti, pravilno bi moralo oceniti dokaze, torej kako se spoštujejo določbe pravdnega postopka, a se do tega sodišče ni opredelilo.

Tudi dejanski stan, kot ga je v nadaljevanju opredelila tožeča stranka (nalog tožene naj tožeča tretji osebi izplača določeno vsoto denarja), ne sovpada z zatrjevano podlago posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Sicer pa stroga obrazložitev sodbe ni logična in ni jasno, kaj želi sodišče povedati. Zakaj sodišče razglablja o plačilu nekega domnevno nezakonitega dobička prof. B., če ni o tem tožbenih trditev. Trditev v obrazložitvi sodbe o prepričljivi izpovedbi prič L. in T. je v nasprotju s tožbenimi navedbami in samo izpovedbo tožnika.

Priča T. ne pove nič konkretnega, priča L. pa navaja, da je celo sam založil del zneska in s tem dejansko izpodbija tožnikovo izpovedbo, ki je rekel, da je denar dal, ker take vsote je imel vedno na razpolago v gotovini in da je izročitev denarja videla prav Š.T. L. pa naj bi opravljal le kurirske posle. Možno je, da je tožnik prof. B. izročil kak denar, a ne na podlagi zahteve toženca in ne za plačilo šolnine. Listine v spisu dokazujejo, da šolnina sploh ni plačana, kar je tožena stranka trdila in predložila v zvezi s plačilom šolnine verodostojne listine, a tega sodišče ne oceni.

Tudi se ne opredeli do pripomb tožene stranke, da je bila tožena stranka prav zato, ker šolnina ni bila plačana, izpisana iz fakultete, kar negira zaključek sodišča o plačilu študija. Če zanj na račun šolnine ni nič plačano, toženec tega ni dolžan vrniti. Če bi mu bil kdo plačal, bi to vrnil. Če bi toženec kupoval akademski naslov, kot zaključuje sodišče zlonamerno in v diskreditacijo toženca in v nasprotju z listinami, potem ni jasno, zakaj bi sploh moral hoditi na predavanja. Dokazi niso presojani vestno, sodišče se ni določno opredelilo do neskladnih navedb v tožbi v primerjavi z izpovedbo prič, ki jih je predlagala sama tožeča stranka, kot že obrazloženo.

Nasprotno je zatrjevanje toženca, to z neskladnimi izpovedbami tožnika in njegovih prič in nasprotnimi listinskimi dokazi ne more dati podlage za zadostno stopnjo materialne resnice v smeri zatrjevanega posojila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da v primeru, če sta se stranki dogovorili o posojilu in je denar le fizično dan tretji osebi (prof. B.) in ne tožencu, in se je toženec (za katerega je denar - šolnina bil tudi izročen) zavezal le-tega v določenem roku vrniti, mora toženec to zavezo izpolniti, tožniku denar vrniti. Vprašanje pa je, ali je denar tožnik tudi tožencu posodil oziroma ga za toženca po predhodnem dogovoru s tožencem izročil profesorju zaradi plačila šolnine. Pritožba pravilno opozarja na neupoštevanje metodoloških napotkov, ki jih daje sodišču 8.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tej določbi mora namreč sodišče, ko ugotavlja, katera dejstva se štejejo za dokazana (dejstvo - posojilo denarja oziroma njegova izročitev, je odločilno) odločiti po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po eni strani vsak posamezen dokaz ni ocenjen oziroma ni skrbno ocenjen. Tako pritožba pravilno opozarja, da sodišče zaključuje, da je bila za toženca šolnina plačana, ob tem pa ne oceni listine v prilogi B2 spisa (potrdilo Ekonomske fakultete v Zagrebu z dne 06.05.2004 - ki ga je kot dokaz sicer prebralo), kjer je med drugim navedeno tudi, da za toženca, ki je bil v akademskem letu 2000/2001 vpisan kot študent podiplomskega študija, niso plačani stroški za šolnino, ki je za tisto generacijo znašala 8.000 DEM.

Ta dokaz pa je gotovo relevanten za ugotovitev dejstva, ali je bil denar izročen profesorju zaradi plačila šolnine. Sodišče tudi zgolj navede, da izpovedbo tožnika potrjujeta tudi priči L. in T. Pri tem pa, kot pravilno opozarja pritožba, ne oceni izpovedbe tožnika in priče L. tako, da bi ta dokaza primerjalo med seboj, čeprav je tožnik izpovedal, da je sam založil denar in ima take vsote vedno na razpolago v gotovini pri sebi ali v sefu, priča L., ki naj bi bil po izpovedbi tožnika zgolj kurir, pa je povedal, da je določen znesek tedaj tudi sam posodil tožniku.

Priča T. pa izročitve določenega zneska denarja, kot to trdi tožnik, niti ni videla. Ni opravljena tudi končna ocena celotnega postopka, na kar prav tako utemeljeno opozarja pritožba, da bi sodišče ocenilo celotno procesno dogajanje, tudi navedbe in ne le izpovedbo tožnika, njihovo konsistentnost oziroma morebitno protislovnost, na kar opozarja pritožba. Navedena kršitev postopka je, saj je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilno vprašanje, ali je bil denar za toženčevo šolanje izročen in posojen tožencu, bistvena, podana je zato bistvena postopkovna kršitev iz 1. odst. 339.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). V posledici razveljavitve je razveljavilo tudi odločbo o stroških in tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).

V novem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče zbrane dokaze oceniti, vestno in skrbno, vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločiti, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi uspeha celotnega postopka, ter ob tem izhajati iz materialnega dokaznega bremena tožeče stranke.