Appeal dismissed: claim for easement over communal land rejected due to lack of legal basis and proof.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da sta obe sosednji zemljišči pravdnih strank, to je gospodujoče in služeče v družbeni lasti in da je bila parcela (št. 11/1), na kateri imata sedaj toženca pravico uporabe, vse do leta 1982 "družbeno sredstvo v družbenopravni osebi", na katerem se po določilu 55. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) stvarna služnost ni mogla priposestvovati. Dalje pa sta nižji sodišči še ugotovili, da tožeča stranka ni dokazala niti trditve, da je bila sporna služnost ustanovljena s pravnim poslom (51. člen ZTLR), medtem ko podlage za presojo domnevnih obličnostno pomanjkljivih dogovorov o ustanovitvi služnosti pa do konca glavne obravnave tudi ni uveljavljala. V postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni potrdilo, da ima tožeča stranka v korist parc. št. k.o. M. T. in na kateri ima pravico uporabe, služnostno pravico poti v breme sosednje parcele št., na kateri imata pravico uporabe toženca. Zato ni mogel biti utemeljen zahtevek tožnikov, da naj se prepove tožencema, da bi jih ovirala pri izvrševanju sporne služnostne pravice. Sprejeta odločitev v postopkih na drugi in prvi stopnji, da se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, je glede na povedano materialnopravno pravilna, saj ni imela opore v 57. členu ZTLR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, da se tožencema prepoveduje na kakršenkoli način ovirati tožnike kot solastnike nepremičnine pri vl. št. 166 k.o. M. T. v izvrševanju služnostne pravice vožnje z vsemi motornimi vozili čez njuno parcelo št. 11/1 v širini cca 2,5 m, ki poteka ob posestni meji parc. št. 11/2 in nato med hišama pravdnih strank do dvorišča pred hišo tožnikov. Tak tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniki niso dokazali obstoja služnostne pravice. Sodišče druge stopnje je s sodbo odločitev o glavni stvari potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP vidijo tožniki v tem, ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih v pritožbi uveljavljenih okoliščinah in sicer, da so tožniki leta 1970 skupaj z nepremičnino parc. št. 11/2 kupili tudi služnostno pravico, toženca pa zatem kupila s služnostno pravico tožnikov obremenjeno nepremičnino št. 11/1. Dalje je pomembno, da tožniki stanujejo v hiši od leta 1959 dalje, da so leta 1970 kupili nepremičnino, toženca pa sosednjo parcelo leta 1982 ter da je bil ves čas dostop do obeh navedenih nepremičnih pravdnih strank po sporni cesti. Tožniki so vse do leta 1991 nemoteno izvrševali služnostno pravico voženj in hoje po sporni cesti. Leta 1970 pa se v njihovi kupni pogodbi služnost posebej ni omenjala, ker se je v skladu z dogovorom med kupcem in prodajalcem nemoteno izvrševala. Tako gre dejansko za položaj, ki ga ureja 73. člen ZOR, saj če je pogodba v pretežnem delu izvršena, je veljavna kljub temu, da ni bila o služnostni pravici zapisana.

Na vloženo revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP vidi revizija v tem, ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavljenih v pritožbi, da so tožniki leta 1970 skupaj s svojo nepremičnino kupili tudi služnostno pravico in da je toženec za tem kupil s služnostno pravico tožnikov obremenjeno nepremičnino.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsebuje obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje tudi razloge o navedenih okoliščinah (3. stran sodbe sodišča druge stopnje) in da so ti razlogi dovolj izčrpni ter jasni, tako da predstavljajo sprejemljivo pravno oceno zadevnih pritožbenih razlogov. Dejansko pa revizija z obravnavanimi revizijskimi razlogi poskuša poseči v pravilnost ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni v dovoljeni presoji revizijskega sodišča (tretji odstavek 385. člena ZPP). V okviru uradne dolžnosti opravljen preizkus sodb nižjih sodišč pa ni pokazal, da bi bila med postopkom zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da revizija tožnikov ni utemeljena iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

V skladu z načelom dispozitivnosti (2. člen ZPP) se pravda začne le na zahtevo stranke, ki s tožbeno podlago (in morebitnimi navedbami med postopkom) začrta okvir možnega dejanskega razpravljanja, ki je tudi podlaga za pravno presojo. Sodišče je na tako podlago in postavljen zahtevek vezano, saj ne sme stranki prisoditi več ali pa kaj drugega kot je zahtevala. Iz povedanega izhaja, da sta morali sodišči druge in prve stopnje tudi v tem primeru razpravljati in odločati zgolj v tako začrtanem okviru. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožeča stranka postavila stvarnopraven zahtevek (da se tožencema prepove, da bi jo ovirali pri izvrševanju služnostne pravice).

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da sta obe sosednji zemljišči pravdnih strank, to je gospodujoče in služeče v družbeni lasti in da je bila parcela (št. 11/1), na kateri imata sedaj toženca pravico uporabe, vse do leta 1982 "družbeno sredstvo v družbenopravni osebi", na katerem se po določilu 55. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) stvarna služnost ni mogla priposestvovati. Dalje pa sta nižji sodišči še ugotovili, da tožeča stranka ni dokazala niti trditve, da je bila sporna služnost ustanovljena s pravnim poslom (51.

člen ZTLR), medtem ko podlage za presojo domnevnih obličnostno pomanjkljivih dogovorov o ustanovitvi služnosti pa do konca glavne obravnave tudi ni uveljavljala. V postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni potrdilo, da ima tožeča stranka v korist parc. št. k.o. M. T. in na kateri ima pravico uporabe, služnostno pravice poti v breme sosednje parcele št., na kateri imata pravico uporabe toženca. Zato ni mogel biti utemeljen zahtevek tožnikov, da naj se prepove tožencema, da bi jih ovirala pri izvrševanju sporne služnostne pravice.

Sprejeta odločitev v postopkih na drugi in prvi stopnji, da se tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, je glede na povedano materialnopravno pravilna, saj ni imela opore v 57. členu ZTLR. V zvezi z obširnimi revizijskimi izvajanji, ki govore o tem, da so tožniki sporno pot nemoteno uporabljali od leta 1959 dalje, da pot nujno potrebujejo in podobno, pa je opozoriti, da odsotnost stvarnopravne podlage za izvrševanje določene pravice ne izključuje uporabe na morebitni kakšni drugi podlagi, ki bi utemeljevala prepoved spornih posegov (vendar taka podlaga v tem sporu ni bila uveljavljena).

Načeloma pa mora imeti vsaka nepremičnina ustrezno svojim potrebam potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ter se v ta namen lahko ustanovi tudi nujna pot (po določbah 140. in naslednjih členov zakona o nepravdnem postopku).

Ker po oceni revizijskega sodišča niso bile zagrešene v reviziji očitane ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).