Third party appeal dismissed; burden to prove irreparable harm lies with applicant, not court.

Pritožba tretjega se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

S pritožbenim stališčem, da mora biti v konkretnem primeru predstavljeno in pojasnjeno kaj predstavlja nenadomestljivo pa tudi težko nadomestljivo škodo, se pritožbeno sodišče v načelu strinja. Zmotno pa je pritožnikovo stališče, da je to dolžno storiti sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tretjega za odlog izvršbe.

Zoper ta sklep se je tretji po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil in predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da se nikakor ne more strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da je škoda nenadomestljiva (verjetno prav: nadomestljiva), ne da bi se sodišče ukvarjalo z obsegom problema. Najenostavneje je opredeliti se, da so vse denarne dajatve nadomestljive, a takšna raba pravnega standarda zagotovo ni dopustna. Sodišče je dolžno strankam pojasniti na razumljiv način in v odsotnosti nasprotij, predvidenih po 14.tč. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP (verjetno: svojo odločitev). Kaj je v konkretnem primeru (ne)nadomestljivo mora biti predstavljeno in pojasnjeno. Sodišče je dolžno za sleherni primer to okoliščino ugotoviti in jo v uporabi udeležencem v postopku tudi predstaviti. Glede na to, da je takšna situacija v konkretni odločbi odsotna, je očitno, da je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da pritožnik v obravnavanem primeru ni izkazal obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine niti obstoja svoje pravice ni oprl na dejstva, ki so splošno znana, pritožba niti ne izpodbija. To pa pomeni, da bi glede na določilo 2.odst. 73.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko dosegel odložitev izvršbe glede predmeta, za katerega zatrjuje, da je njegova last, le če bi izkazal za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

S stališčem sodišča prve stopnje, da pritožnik te predpostavke ni izkazal, pa se popolnoma strinja tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s tem je namreč v predlogu za odlog izvršbe navedel le, da "bi z nadaljevanjem izvršbe očitno pretrpel nenadomestljivo škodo, če bi bila njegova nepremičnina po javni dražbi prodana tretji osebi". S pritožbenim stališčem, da mora biti v konkretnem primeru predstavljeno in pojasnjeno kaj predstavlja nenadomestljivo pa tudi težko nadomestljivo škodo, se pritožbeno sodišče v načelu strinja. Zmotno pa je pritožnikovo stališče, da je to dolžno storiti sodišče. Da temu ni tako, je razvidno že iz zapisa 2.odst. 73.čl.

ZIZ, ki tretjemu (predlagatelju) nalaga, da ta izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. To pa glede na obravnavani primer dejansko pomeni, da je bilo na predlagatelju breme, da s konkretnimi dejstvi in trditvami izkaže za verjetno nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ki naj bi mu nastala. Naloga sodišča je le v tem, da te konkretne okoliščine pravilno oceni in ugotovi ali ustrezajo zakonsko predvidenemu standardu. Ker pa je predlagatelj v obravnavanem primeru trditve o nastanku nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode zgolj pavšalno navrgel, je po stališču pritožbenega sodišča izpodbijani sklep povsem dovolj obrazložen že s trditvijo, da zgolj prodaja solastninskega deleža do 1/2 obravnavane nepremičnine sama po sebi ne predstavlja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, saj je takšno škodo moč nadomestiti s plačilom ustrezne odškodnine.

To pa tudi pomeni, da ne vzdržijo pritožbenega preizkusa pritožnikove trditve o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.