Water supply cut-off upheld despite public good status due to unpaid bills and enforcement necessity.

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Res je, da je pitna voda javna dobrina, vendar pa je po drugi strani potrebno imeti pred očmi tudi obveznost države oz. lokalne skupnosti, da trajno in nemoteno zagotavlja oskrbo s pitno vodo kot javno dobrino.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v P. zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti odjem vode v hišo K., za normalno oskrbo pitne vode v 15 dneh pod izvršbo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 78.970,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper sodbo se zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi , izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je tožena stranka poslužila prisilne izterjave dolga za neplačano porabo pitne vode in zato ni več upravičena do drugih ukrepov, to je do zaprtja pitne vode, ker je prav izvršilni postopek namenjen zagotovitvi izpolnitve obveznosti. Navaja, da so bile v izvršilnem postopku tožniku zasežene tri umetniške slike, ki so bile prodane na drugi javni dražbi in je vrednost teh slik presegala višino dolga. Sicer pa je Odlok o oskrbi pitne vode Občina P., na katerega se opira sodba , nezakonit, ker za tak ukrep občina nima zakonite podlage. Pitna voda je javna dobrina, ki se ne sme nikomur odtegniti , kot je to določeno v 78. členu Ustave republike Slovenije. Tožnik je z vloženo tožbo zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks, vendar o njegovem predlogu sodišče še ni odločilo.

Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena. Opozarja na dejstvo, da so bile zaradi izterjave vodarine vložene tudi druge izvršbe, katerih tožeča stranka ni poplačala. Ponovno navaja, da je dobavo vode prekinila v skladu z Odlokom o oskrbi s pitno vodo na območju Občine P.. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje daje toženi stranki pravno podlago za prekinitev dobave vode odjemalcu 25. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine P. (Ur. l. RS 107/2000). Ta v 6. točki 1. odst. določa, da upravljavec lahko na stroške uporabnika brez objave prekine dobavo vode v primeru, če porabnik ne plača računa za porabljeno vodo v roku 15 dni po poslanem opominu, s katerim je opozorjen na prekinitev dobave vode. Prvostopenjsko sodišče je tako ugotovilo, da tožnik ni plačal vseh računov za dobavo vode. Trditev, da so bile tožniku v izvršilnem postopku zasežene tri umetniške slike, ki so bile prodane na javni dražbi in da je vrednost le treh presegala višino dolga, je v nasprotju s tistim, kar je bilo med strankama ugotovljeno kot nesporno. Na naroku z dne 4.4.2006 je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik toženi stranki dolžan, vendar ne pozna višine dolga (zapis na list, št. 10 spisa).Prav tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil tožnik z opominom opozorjen na prekinitev dobave vode. Res je, da je pitna voda javna dobrina, vendar pa je po drugi strani potrebno imeti pred očmi tudi obveznost države oz. lokalne skupnosti, da trajno in nemoteno zagotavlja oskrbo s pitno vodo kot javno dobrino. Če bi znaten del oseb, ki jim je zagotovljena oskrba s pitno vodo, tako nastalega dolga ne plačeval redno, bi to lahko onemogočilo delovanje javne službe. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka zaradi tega , ker se je poslužila izterjave dolga, ni več upravičena do drugih ukrepov. Namen izvršbe je poplačilo upnika, vendar kot izhaja iz razlogov sodbe prvostopenjskega sodišča, ta namen ni bil dosežen, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pred Okrajnim sodiščem v P. v teku več izvršilnih postopkov, v katerih dolga tožeča stranka ni poravnala. Pritožba je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa tudi bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.odst.350. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP) ni zagrešilo, in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353.čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, o katerem pa prvostopenjsko sodišče še ni odločalo. Ker je za odločanje o oprostitvi plačila stroškov postopka, ki obsega tudi oprostitev plačila sodnih taks, pristojno sodišče prve stopnje, bo prvostopenjsko sodišče moralo odločiti še o tem predlogu (1.odst. 169. čl. ZPP)

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka(154. čl. ZPP). Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške, zato trpi stroške odgovora na pritožbo sama (154.,155. in 165.čl. ZPP).