Appeal dismissed; interest rate rule for foreign currency debt determined by bank in place of payment.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Izrek ni nedoločen, če sodišče dosodi zamudne obresti po obrestni meri kot jih banke plačujejo na vpogled za ustrezno devizno vlogo. Pomembna pa je tista obrestna mera, ki jo plačujejo banke v kraju izpolnitve (analogija s 3. odstavkom 399. člena ZOR) s tem, da je tožnik tisti, ki ima pravico v izvršilnem postopku izbrati tisto banko v kraju izpolnitve, ki je zanj najugodnejša. Zaradi tega izrek prvostopne sodbe ni nedoločen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora drugi toženec plačati tožniku znesek 6.300.000,00 Lit v tolarski protivrednosti za Lit po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi od 15.9.1992 dalje do plačila, v višini, določeni za hranilne devizne vloge na vpogled v ITL. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi drugega toženca in sicer tako, da je izpodbijano sodbo v 1. odstavku izreka glede pričetka teka obresti za čas od 15.9.1991 do 18.9.1991 razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V celoti pa je zavrnilo pritožbo prve tožene stranke in glede nje prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo drugi toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je nasprotje med razlogi prvostopne in drugostopne sodbe glede vprašanja, na kakšni podlagi je toženec posojilo sprejel. Sodišče ni obrazložilo, ali je toženec zavezan na temelju pisne posojilne pogodbe z dne 11.9.1991, ali na temelju ustnega dogovora, ki je bil realiziran. Meni, da je način nastanka posojilnega razmerja pravnoodločilno dejstvo, brez katerega ni mogoče ugotoviti posojilnih pogojev. Če velja tisto, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je pisna pogodba z dne 11.9.1991, je ta temelj sporen, če pa velja ustni dogovor iz drugostopne sodbe, pa niso znani bistveni elementi tega ustnega dogovora (rok vračila, obrestna mera in ostali bistveni elementi posojilnega razmerja). Ker sodišče ni ugotovilo, ali so posojilni pogoji, glede katerih se je zavezal toženec, enaki tistim iz pisne posojilne pogodbe med tožnikom in prvo toženko, v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni ali pa celo v nasprotju z razlogi, navedenimi v prvostopni sodbi. Toženec še trdi, da je izrek tožbenega zahtevka nepopoln. Sodišče je odločilo, da mora vrniti 6.300.000,00 Lit po tečaju na dan 15.9.1992 in z obrestmi na vpogled v ITL, ne da bi bila navedena banka, katere obresti naj se upoštevajo. Po mnenju toženca bi moral tožnik postaviti točno določen zahtevek z določeno višino obrestne mere, ki bi se morala upoštevati po kraju plačila. Zato predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi tako sodbo sodišča prve stopnje kot sodbo sodišča druge stopnje, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni storilo očitane kršitve določb ZPP.

Nikakršnega nasprotja ni med prvostopno in drugostopno sodbo, in tudi ni res, da drugostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Že sodišče prve stopnje je v svoji sodbi (na strani 3, listovna št. 52 spisa) ugotovilo, da je toženec sicer sklenil ustno pogodbo, vendar pod pogoji iz pogodbe z dne 11.9.1991. Sodišče druge stopnje je sprejelo ugotovitve na prvi stopnji in je zato lahko ugotovilo, da ni pomembno, na podlagi katerega dogovora (pisnega ali ustnega) je bilo posojilo dano. Drugemu tožencu je tudi pojasnilo, zakaj ni pomembno vztrajanje pri tem, da je sklenil (drugačno) ustno pogodbo. Pojasnilo mu je, da bi bilo to vprašanje pomembno le, če bi tožnik zahteval poleg plačila glavnice in zamudnih obresti tudi plačilo pogodbenih obresti. Ker tega ni storil, vsi drugi elementi posojilnega razmerja pa v postopku na prvi in drugi stopnji niso bili sporni, obrazložitev nima nobene pomanjkljivosti. Kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP torej ni bila storjena.

Če pa drugi elementi posojilnega razmerja niso bili sporni, je ugovor, ki se nanaša na morebitno preuranjenost zahtevka, nedovoljena revizijska novota (387. člen ZPP). Drugi toženec je namreč dokazoval vrnitev posojila prav s sklicevanjem na časovno zaporedje obrokov in na dejstvo, da je zadnji obrok plačal v septembru 1992. Tožniku je celo očital, da je vložil tožbo po plačilu zadnjega obroka. Čeprav vrnitve posojila ni dokazal, pa sodišči druge in prve stopnje nista imeli nobenega razloga, da bi dvomili o roku vrnitve posojila. Ker sta stranki glede tega posojilnega pogoja zatrjevali enako, sodišči nista bili dolžni ugotavljati, ali je bil morda čas, dogovorjen z ustnim dogovorom, drugačen od tistega, ki je bil naveden v pisni pogodbi. Z drugačno revizijsko trditvijo toženec nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabili. Pravilno sta ugotovili, da mora toženec posojilo, ki ga je prejel od tožnika, tožniku vrniti (557. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Sodišče ni ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo zakonitih zamudnih obresti, temveč je v korist drugemu tožencu razsodilo, da mora plačati zamudne obresti v višini, kot jih banke plačujejo za devizne vloge v ITL na vpogled. Zahtevek ni nedoločen, čeprav je res, da poslovne banke priznavajo različno obrestno mero za vpogledne vloge. Pomembna pa je tista obrestna mera, ki jo plačujejo banke v kraju izpolnitve (analogija s 3. odstavkom 399. člena ZOR) s tem, da je tožnik tisti, ki ima pravico v izvršilnem postopku izbrati tisto banko v kraju izpolnitve, ki je zanj najugodnejša. Zaradi tega izrek prvostopne sodbe ni nedoločen. Tudi ta revizijski ugovor tako ni utemeljen.

Le v odgovor na revizijske navedbe revizijsko sodišče še dodaja, da je v izreku prvostopne sodbe naveden kot dan določitve protivrednosti deviznega dolga dan plačila in ne 15.9.1992.

Ker torej revizija drugega toženca ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.