Appeal granted; eviction order vacated due to co-ownership and lack of clear physical division of property.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Dolžnica in upnika sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Upnika sta lastnika le 48/100 predmetne nepremičnine, kar pomeni, da izselitve iz celotne nepremičnine brez soglasja ostalih solastnikov ne moreta zahtevati. Prav tako pa ne moreta zahtevati izselitve iz 48/100 nepremičnine, dokler le ta ni razdeljena (primerjaj 70. člen SPZ) oziroma dokler ni jasno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžničin delež, katerega je dolžna izseliti in prostega oseb in stvari izročiti kupcema.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je dolžnica dolžna v roku 30 dni od prejema sklepa izprazniti 48/100 stanovanjske stavbe na parc. št., vpisane v vl. št... k.o. Podsmreka ter jo prazno oseb in stvari izročiti kupcu.

Zoper sklep se je iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila dolžnica. Navaja, da je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 2693/2007 zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ugotovljeno je bilo, da nepremičnina ni razdeljena in zaradi tega ni jasno, kateri del nepremičnine naj bi dolžnica izpraznila. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo na enak način in ponovno zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da gre pri upnikovem umiku predloga za izpraznitev za nedovoljeno razpolaganje strank po tretjem odstavku 3. člena ZPP. Z umikom takšnega zahtevka prisilni predpisi niso kršeni. Sodišče ne more prisiliti stranke, da zahtevka ne umakne. V posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 192. člena ZIZ ter zadevo presojalo, kot da je nepremičnina že razdeljena. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter postopek izpraznitve glede na upnikov umik ustavi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Upnika sta na pritožbo dolžnice odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Opozarjata na sodno poravnavo, sklenjeno pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. N 380/85 z dne 27. 6. 1998, ki jasno opredeljuje, da predstavlja delež dolžnice v višini 48/100 in otrok do 12/100 v naravi zgornje stanovanje v stanovanjski hiši, T. 294, Ljubljana s souporabo kurilnice, dvorišča ter prostega dostopa do hiše. Iz navedenega torej sledi, da se je dolžnica dolžna izseliti iz omenjenega stanovanja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Na podlagi 192. člena ZIZ po pravnomočnosti sklepa o domiku in po položitvi kupnine sodišče izda sklep, da se nepremičnina izroči kupcu in po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi vpiše nanj lastninska pravica ter izbrišejo tiste pravice in bremena, za katere je to določeno s sklepom o domiku (prvi odstavek). V sklepu sodišče tudi samo brez predloga strank določi, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja. Sklep je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine (drugi odstavek). Določilo drugega odstavka je bilo v zakon vključeno iz razloga, da kupec nepremičnine s sklepom o izročitvi pridobi tudi izvršilni naslov zoper dolžnika na izpraznitev nepremičnine in da v ta namen ni potrebna posebna pravda. Očitno se predvideva, da kupec zahteva izselitev dolžnika, ker ta po njeni prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku nima več pravne podlage za njeno uporabo. Na kupcu pa je, ali bo izselitev dejansko tudi zahteval, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da ni jasno, kateri del prodane stanovanjske stavbe v naravi mora dolžnica izseliti, zaradi česar je takšen izrek nedoločen in neizvršljiv. Upnika kot kupca na javni dražbi nista postala izključna lastnika obravnavane nepremičnine, temveč sta v last pridobila le 48/100 prodane nepremičnine. V skladu s 65. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto. Z vzpostavitvijo solastnine se torej vzpostavi domneva o obstoju zamišljenih idealnih delov na stvari, ki ustrezajo velikosti solastniškega deleža. Razdeljena torej ni stvar, temveč lastninska pravica. Vsak solastnik lahko sicer samostojno razpolaga s svojim idealnim delom, vendar le pravno. Čeprav je idealni del fikcija, se v pravnem prometu obnaša kot stvar in se prenaša po pravilih o pravnem prometu s stvarjo, in je torej lahko predmet izvršbe.

Solastnik ima pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (glej 66. člen SPZ). Solastniki lahko sklenejo več medsebojnih dogovorov: o razdelitvi posesti, o uporabi in uživanju, o upravljanju. Če sporazuma ni mogoče doseči, imajo solastniki na voljo delitev. Vsak posamezni solastnik je tudi upravičen v nepravdnem postopku za ureditev razmerij med solastniki predlagati določitev načina uporabe in upravljanja stvari v solastnini (112. člen Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986). Zahtevati izselitev iz nepremičnine od tistega, ki nepremičnino uporablja brez pravne podlage, je v smislu drugega in tretjega odstavka 67. člena SPZ posel rednega upravljanja in za opravo takega posla je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. V konkretnem primeru sta upnika lastnika le 48/100 predmetne nepremičnine, kar pomeni, da izselitve iz celotne nepremičnine brez soglasja ostalih solastnikov ne moreta zahtevati. Prav tako pa ne moreta zahtevati izselitve iz 48/100 nepremičnine, dokler le ta ni razdeljena (primerjaj 70. člen SPZ) oziroma dokler ni jasno, kateri del nepremičnine v naravi predstavlja dolžničin delež, katerega je dolžna izseliti in prostega oseb in stvari izročiti kupcema. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijanega izreka ni mogoče izvršiti, zato je pritožbi dolžnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede pritožbenih stroškov pa je sodišče druge stopnje odločilo, da jih dolžnica krije sama. Določba šestega odstavka 38. člena ZIZ namreč določa, da je upnik dolžan dolžniku na njegovo zahtevo povrniti tiste izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Dolžnica je s svojo pritožbo sicer uspela, vendar pa glede ne okoliščine primera upniku ne gre očitati, da je dolžnici te stroške povzročil neutemeljeno. Tudi glede stroškov upnikov za odgovor na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krijeta sama, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč nista navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi pritožbenega sodišča (peti odstavek 38. člena ZIZ).