Appeal partially allowed; liability shared among three vehicles; interest calculation corrected per Constitutional Court ruling.

1. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne za zakonske zamudne obresti v višini, ki presega znesek 17.827,76 EUR.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se 1. točka izreka v nespremenjenem delu in 3. točka izreka prvostopenjske sodbe potrdita.

3. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Nepravilno je stališče pritožnice, da je potrebno prometno nesrečo, v kateri je prišlo do trčenja treh vozil, obravnavati kot dva ločena dogodka. V primeru, ko nesreča izvira iz delovanja treh vozil, kot se je zgodilo v konkretnem primeru, se porazdeli odgovornost za škodo med vse tri udeležence.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice 17.827,76 EUR in zakonskih zamudnih obresti (1. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v višini 18.123,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka, uveljavljala je zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavanem sporu na podlagi odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek na trditvah o izključni krivdi imetnika motornega vozila, za katerega krije škodo tožena stranka; tožena stranka pa se je branila z ugovorom, da za nesrečo imetnik vozila, za katerega škodo odgovarja, ni kriv. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da do nesreče ni prišlo po izključni krivdi enega od premikajočih se motornih vozil (1. odstavek 178. člena ZOR), pač pa po krivdi vseh treh v nesreči udeleženih vozil (2. odstavek 178. člena ZOR).

Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, z vztrajanjem pri ugovoru, da glede na izvedene dokaze ni podana nikakršna krivda voznika B. za nesrečo. S takšnim stališčem pritožnika se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožnik namreč ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je voznik B. dne 30.3.1998 ob 6.17 uri ustavil tovorno vozilo na voznem pasu avtomobilske ceste, kar je prepovedano. Čeprav je bilo vozilo v mirovanju, ga je voznik ustavil v prometu, ki je tekel. S tem je povzročil povečano nevarnost v prometu, zaradi katere je prišlo do prometne nesreče. Zato trditve pritožnice o izključitvi kakršnegakoli nevarnega delovanja ustavljenega tovornega vozila v prometu, niso utemeljene. Sklicevanje pritožnice na okoliščine primera, v katerih so vozila pred tovornim vozilom BA., ki je trčil v vozilo B., le tega varno obšla, ni odločilno. Čas dveh minut od zaustavitve B. vozila do trčenja v njegovo vozilo, pa bremeni kvečjemu B., da vozila v tem času ni prestavil na odstavni pas in z varnostnim trikotnikom na primeren način označil, da je vozilo ustavljeno. Trditev v smeri, da vozilo ne bi bilo vozno, pa tožena stranka ni zatrjevala niti ne izhajajo iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Zato stališče pritožnice, da je zaradi poteka časa od zaustavitve B. do trčenja, vzročna zveza med ogrožanjem prometa voznika B. in posledicami nesreče pretrgana, ni pravilno. Tožena stranka je dokaz z zaslišanjem B. predlagala v zvezi z vprašanjem, ali je imel prižgane vse štiri smerokaze, glede tega dejstva pa je sodišče prve stopnje odločilo, da navedeno dejstvo za izključitev odgovornosti voznika B. ni odločilno, zaradi česar dokaza tudi ni izvedlo. Sicer pa je zavrnilo trditve tožeče stranke, da je nesrečo izključno povzročil B. in kot nedokazane zavrnilo trditve tožeče stranke o neprižganih lučeh na smerokazih. Zato pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker o vprašanju, ali je imel prižgane luči, ni zaslišalo priče, niso utemeljene. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o krivdi vseh treh imetnikov motornih vozil za nesrečo pravilen, pritožbene trditve o izključitvi odgovornosti voznika B. za nesrečo pa neutemeljene.

Zato je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi pritožbeni očitek pritožnice o nepravilno prisojenem razmerju stopnje krivde voznika B. glede na stopnjo krivde voznika J.. Nepravilno je stališče pritožnice, da je potrebno prometno nesrečo, v kateri je prišlo do trčenja treh vozil, obravnavati kot dva ločena škodna dogodka. Trčenje vozila, ki ga je vozil J. je bilo posledica trčenja vozila, ki ga je vozil BA., v vozilo, ki ga voznik B. ne bi smel pustiti na voznem pasu. Zato je smiselno izraženo stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je že ugotovilo odgovornost vseh treh vozil, porazdeliti krivdo med voznikom ustavljenega vozila in voznikom, ki je v to vozilo trčil, ločeno pa med tem voznikom in voznikom, ki je trčil vanj, materialnopravno zmotno. Čeprav govori zakon o obojestranski krivdi, pride določilo 178. člena ZOR v poštev, če nesreča izvira iz delovanja najmanj dveh motornih vozil, zato je besedilo o obojestranski krivdi treba razumeti v tej luči. To pa pomeni, da se v primeru, če nesreča izvira iz delovanja treh vozil, kot se je zgodilo v konkretnem primeru, porazdeli odgovornost za vso škodo med vse tri udeležence. Tako jo je porazdelilo tudi sodišče prve stopnje, zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno za oba škodna dogodka vozniku B. pripisalo enako stopnjo krivde, ni utemeljen.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Pravilno je stališče pritožnice, da tožena stranka ni zašla v zamudo že od trenutka, ko je tožeča stranka plačala J. škodo. V zamudo bi zašla tožena stranka šele po opominu (2. odstavek 324. člena ZOR). Dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe o obstoju morebitnega opomina molčijo; iz razlogov sodbe pa izhaja, da je bila tožeči stranki njena zahteva zoper toženo stranko zavrnjena. Listina (A2), iz katere navedeno dejstvo izhaja, je datirana z dne 9.6.1999. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje o teku zamudnih obresti od zahtevka, postavljenega v tožbi, pred 9.6.1999; od višjega tožbenega zahtevka, uveljavljanega v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 24.11.2000 pa ne pred tem datumom. Kot se bo izkazalo v nadaljevanju pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna že iz drugih relevantnih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ustavno sodišče RS je dne 2.3.2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti od zneska (sedaj) 17.827,76 EUR od zapadlosti do konca glavne obravnave že presegle glavnico. Upoštevajoč navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v obrestnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v obrestnem delu v višini, ki presega 17.827,76 EUR (4. točka 358. člena ZPP). Sprememba sodbe v obrestnem delu nima vpliva na odločitev o pravdnih stroških. Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pretežnim delom pritožbe ni uspela, v delu, v katerem je uspela, pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, zato je smiselno določbi 3. odstavka 154. člena ZPP, sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške.