Appeal dismissed; claimant failed to prove fault by clear evidence, and factual challenge barred on review.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Čeprav revidenta formalno opredeljujeta uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pa iz njunih trditev jasno izhaja, da gre vsebinsko za uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revidenta namreč izpodbijata prepričljivost in verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, kar naj bi potrdil predlagani dokaz za ogled na kraju samem, ne dopuščata možnosti, da bi v njuni odsotnosti in kljub polnemu parkirišču katero drugo vozilo povzročilo škodo, zatrjujeta upravičen sum glede pravilno ugotovljenega dejanskega stanja itd. Takih trditev ni mogoče opredeliti drugače kot izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavljanje tega razloga pa po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženi stranki nerazdelno plačati tožnikoma 2.653,03 ATS in 780,00 CHF s pp kot odškodnino za gmotno škodo na njunem osebnem avtomobilu, ker tožnika nista uspela s potrebno stopnjo prepričljivosti dokazati, da je prav drugotoženec ob vzvratni vožnji dne 23.2.1991 zadel v njun parkirani osebni avtomobil.

Sodišče druge stopnje je potrdilo tak dokazni zaključek prvega sodišča, ugotovljene dejanske okoliščine je opredelilo le kot indice, ki tudi v povezavi med seboj ne dajejo trdnega dokaza za sklep, da je bil prav drugotoženec povzročitelj škode. Zato je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

V reviziji proti sodbi druge stopnje tožnika uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata ugoditev reviziji, razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Po mnenju revidentov dejansko stanje ne opravičuje povsem zanesljivega dokaznega zaključka, da škode ni povzročil drugotoženec. Sodišče je nekritično sledilo izpovedim prič M., M. in policista. Če bi opravilo ogled na kraju samem, bi se lahko prepričalo, da je trditev tožnika o lokaciji, kamionu in M. skladna, izpovedi navedenih prič pa izkrivljene. V časovno kratki odsotnosti tožnikov je bilo drugotoženčevo vozilo edino, ki je glede na funkcijo poti peljalo mimo avtomobila tožnikov. Zaradi upravičenega suma, da je dejansko stanje prikazano izkrivljeno, je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (določba tretjega odstavka 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav revidenta formalno opredeljujeta uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pa iz povzetih trditev jasno izhaja, da gre vsebinsko za uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revidenta namreč izpodbijata prepričljivost in verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, kar naj bi potrdil predlagani dokaz za ogled na kraju samem, ne dopuščata možnosti, da bi v njuni odsotnosti in kljub polnemu parkirišču katero drugo vozilo povzročilo škodo, zatrjujeta upravičen sum glede pravilno ugotovljenega dejanskega stanja itd. Takih trditev ni mogoče opredeliti drugače kot izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavljanje tega razloga pa po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče.

Kdor drugemu povzroči škodo, jo je po določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) dolžan povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V primeru zavarovanja pred odgovornostjo ima oškodovanec na podlagi določbe prvega odstavka 941. člena ZOR možnost vložiti tudi direktno tožbo zoper zavarovalnico za povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec. Glede na navedene zakonske določbe bi bila tožnika v tej pravdi uspešna le, če bi dokazala, da je bil drugotoženec tisti, ki je povzročil škodo na njunem osebnem avtomobilu, zaradi česar bi bila podana tudi odškodninska odgovornost prvotožene stranke. Te odločilne dejanske okoliščine, glede katere je bilo dokazno breme na njuni strani, pa tožnika nista uspela dokazati. Prvo sodišče je poudarilo, da jima tega ni uspelo dokazati s potrebno stopnjo prepričljivosti.

Pritožbeno sodišče je tak dokazni zaključek potrdilo z ugotovitvijo, da ugotovljena dejstva kot indici sami po sebi in tudi v povezavi med seboj ne dajejo trdne podlage za drugačen dokazni zaključek. Ob takih dejanskih ugotovitvah so bile z zavrnitvijo pritožbe tožnikov tudi pravilno uporabljene prej navedene materialnopravne zakonske določbe. Po vsem obrazloženem uveljavljeni revizijski razlog ni podan in ker tudi ni prišlo do procesne kršitve, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo tožnikov na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.