Denationalization claim dismissed; partial restitution claim cannot trigger nullity action for post-procedure sale.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Toženi stranki trpita sami stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Tožeča stranka glede na podano zahtevo za denacionalizacijo ne more zahtevati varovanja tistega dela zahtevka, ki se nanaša na odškodnino na način, da uveljavlja ničnost kupne pogodbe v zvezi z nepremičninami 401/8 in 401/9 in na pravilnost odločitve prve stopnje zato tudi nima vpliva dejstvo, da je sporna pogodba sicer bila sklenjena po tem, ko je bil že uveden denacionalizacijski postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene 30.03.2001 med prvotožencem kot prodajalcem in drugotožencem kot kupcem ter uveljavljala od drugotožene stranke izstavitev zemljiškoknjižne listine, s katero se bo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v ... pri nepremičninah s parc. št. 401/8 in 401/9, vpisanih pri vložku ... k.o. ... vknjižila lastninska pravica na ime tožnice do celote v roku 15 dni, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Glede na zavrnjen tožbeni zahtevek pa je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženih strank v višini 740,02 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, od zapadlosti pa do prenehanja obveznosti pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je bila upravičena uveljavljati zahtevek na ničnost sporne kupne pogodbe, ki je bila sklenjena že po uvedbi denacionalizacijskega postopka, Zakon o denacionalizaciji - ZDen predvideva vrnitev v naravi in gre za nedopustno razpolaganje. Tožeča stranka ima pravni interes za ugotovitev ničnosti te pogodbe, saj bi tako dobila v denacionalizacijskem postopku premoženje vrnjeno v naravi, kar pa ne bo mogoče, če bo ostala ta kupna pogodba veljavna. Upravni organ je z delno odločbo z dne 09.09.2002 odločil, da je Republika Slovenija - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov dolžna vrniti v last denacionalizacijskemu upravičencu več parcel na H. P., med drugim tudi parcelo št. 401/2, v kateri sta po sedaj veljavnem zemljiškoknjižnem stanju zajeti tudi sporni parceli 401/8 in 401/9. Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se naj tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa ob ugotovitvi morebitnih še relevantnih nerazčiščenih okoliščin pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženi stranki sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem oporekata pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku sploh ni zahtevala vrnitve spornih dveh parcel v naravi.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D se pritožbeni postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih.

Pritožbeno sodišče v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zahtevek zavrnilo, prav tako ni zagrešilo uradno upoštevnih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče zato povzema razloge izpodbijane sodbe in glede na pritožbene navedbe dodaja:

Kot izhaja iz razlogov sodbe (stran 4, 5) ob povzemanju zahtevka tožeče stranke za denacionalizacijo (A3) in potrdila o identifikaciji (A5) in zemljiškoknjižnih izpiskov je tožeča stranka 08.12.1993 med drugim zahtevala vrnitev parcele št. 401/2 v izmeri 3,0279 hektara, za preostali del parcele 401/2 v izmeri 3,5397 hektara pa odškodnino. Pri tem v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je v času podržavljenja površina parcele 401/2 znašala 6,5676 hektara in da je bila ta parcela nato po podržavljenju razparcelirana na parcelo 401/2 v izmeri 3,0279 hektara in na ostale parcele, med drugim 401/8 in 401/9, kar pomeni, da navedeni parceli med drugim predstavljata del parcele 401/2 v tedanji površini 6,5676 hektara.

Vendar pa iz zahteve za denacionalizacijo z dne 08.12.1993, ki jo povzema sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala vračilo parcele 401/2 v izmeri 3,0279 hektara v naravi, za preostanek parcele 401/2 v izmeri 3,5397 hektara (v tej površini sta zajeti tudi parceli 401/8 in 401/9) pa je uveljavljala odškodnino. Ker glede teh dveh parcel ni uveljavljala vrnitve v naravi, temveč odškodnino se zato kot protispisna pokaže pritožbena navedba, da bi tožeča stranka dobila vrnjeni v naravi tudi sporni parceli, kar pa ne bo mogoče, če bi pogodba ostala veljavna.

Določba 88. člena ZDen omogoča tožbo na ugotovitev ničnosti le v primeru, če obstaja dolžnost vrnitve v denacionalizacijskem postopku torej vrnitev v naravi, le-te pa tožeča stranka glede parcel 401/8 in 401/9 ni uveljavljala. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka glede na podano zahtevo za denacionalizacijo ne more zahtevati varovanja tistega dela zahtevka, ki se nanaša na odškodnino na način, da uveljavlja ničnost kupne pogodbe v zvezi z nepremičninami 401/8 in 401/9 in na pravilnost odločitve prve stopnje zato tudi nima vpliva dejstvo, da je sporna pogodba sicer bila sklenjena po tem, ko je bil že uveden denacionalizacijski postopek.

Zmotno in protispisno pa je tudi stališče pritožbe, da sta v parceli 401/2, ki je bila tožeči stranki med drugim z delno odločbo štev. 321-1008/93-442 z dne 09.09.2002 vrnjena v naravi, po sedanjem zemljiškoknjižnem stanju zajeti tudi sporni parceli 401/8 in 401/9. Navedeni parceli sta kot izhaja iz potrdila o identifikaciji (kar vse povzema sodišče prve stopnje v razlogih) nastali s parcelacijo parcele 401/2 v tedanji površini 6,5676 hektara, in s katero je nastala parcela 401/2 v sedanji površini 3,0279 hektara in številne druge parcele, med njimi 401/9 in 401/8.

To pa pomeni, da navedeni parceli nista zajeti v parceli 401/2, ki je bila v sedanji površini 3,0279 hektara (v skladu z zahtevo tožeče stranke) vrnjena med drugim z omenjeno delno odločbo.

Glede na obrazloženo je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in členom 155 ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo trpi sama svoje pritožbene stroške, prav tako pa tudi toženi stranki trpita stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista pripomogli k dodatni razjasnitvi zadeve.