Appeal dismissed; collective agreement severance applies to business dismissal under new employment act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Četudi je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga po določbah ZDR, je upravičena do (višje) odpravnine po kolektivni pogodbi, saj njene določbe s sprejemom in uveljavitvijo ZDR niso bile razveljavljene.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo 4. točko redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 14.11.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati neto znesek razlike odpravnine v višini 4.186,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.4.2004 do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 1.220,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo družbenih dajatev, prispevkov in dohodnine.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nov institut, ki ga je uvedel novi ZDR in ga Kolektivna pogodba za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost ne ureja. KP dejavnosti zato ne morejo določati pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta odpoved je po svoji pravni naravi drugačna od odpovedi presežnemu delavcu, s katero se ukvarja KP dejavnosti, zato teh dveh institutov med seboj ni mogoče primerjati in presojati, kateri je za delavca ugodnejši. Določbe KP dejavnosti se torej lahko uporabljajo le za primere, če se je postopek odpovedi presežnemu delavcu začel še pred uveljavitvijo novega ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici se sklicuje le na ZDR. Ker se v nobeni fazi postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso uporabljale določbe KP dejavnosti, je nerazumljivo, da bi se morale uporabiti pri določitvi višine odpravnine. Delavci, katerim je pogodba o zaposlitvi odpovedana po ZDR, so upravičeni do odpravnin v višini, ki jo določa novi ZDR, razen, če se delodajalec odloči, da bo delavcu izplačal višji znesek. KP dejavnosti ni usklajena z novim ZDR, ki nekatere pravne institute ureja na novo in drugače, zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se višina odpravnine določa po KP, če je to ugodneje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe glede neusklajenosti KP dejavnosti z novim ZDR v nasprotju z ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča. Iz sodbe opr. št. VIII Ips 84/2006 izhaja, da se pravna podlaga za sklepanje kolektivnih pogodb z uveljavitvijo ZDR ni spremenila in so dotlej veljavne kolektivne pogodbe ostale v veljavi, v kolikor niso v nasprotju s prisilnimi določbami zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, da je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja:

Tožena stranka je tožnici dne 14.11.2003 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu administratorka ter v pisni odpovedi določila, da tožnici ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina za 30 let dela v podjetju v višini 60 % povprečne neto plače, prejete v zadnjih treh mesecih dela za vsako leto dela v podjetju. Odpravnina se izplača do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tožnici izplačala odpravnino v znesku 2.600.889,00 SIT. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala še razliko med neto odpravnino, ki ji je bila izplačana in bruto odpravnino, ki bi ji morala biti izplačana v znesku 3.604.095,00 SIT, torej razliko v znesku 1.003.206,00 SIT oziroma v višini 4.186,300 EUR.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga na podlagi določil Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS, št. 42/2002), zaradi česar je upravičena do odpravnine v višini, ki jo določa ZDR/02, ne pa do odpravnine po določilih Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (v nadaljevanju KP dejavnosti, Ur. l. RS št. 14/99 in naslednji), ki bi se po mnenju pritožbe lahko uporabljala le, če bi se postopek prenehanja delovnega razmerja presežnemu delavcu začel pred uveljavitvijo ZDR/02. Sodišče prve stopnje ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 84/2006 z dne 9.5.2006), katere sporni predmet je enakovrsten kot v obravnavani zadevi, pravilno ugotavlja, da ZDR/02 ni razveljavil kolektivnih pogodb, ki so veljale v trenutku začetka njegove veljavnosti, niti ni na novo uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev, saj je v 2. odstavku 245. člena še naprej ohranil v veljavi določbe o kolektivnih pogodbah, ki sta ga vsebovala Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 in naslednji) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 in naslednji). Dotlej veljavne kolektivne pogodbe so torej ostale še naprej v veljavi, v kolikor niso v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR, zlasti minimalnih pravicah delavca.

Ker je v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljen podobno kot je določal ZDR/90 v 29. členu operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavec postal trajni presežek in mu je zato prenehalo delovno razmerje, se določila kolektivnih pogodb glede višine odpravnine uporabljajo tudi po uveljavitvi ZDR/02. V 1. odstavku 109. člena ZDR je določeno, da je delodajalec dolžan delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačati odpravnino, pri čemer je osnova za izračun povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Za zaposlitev delavca pri delodajalcu več kot eno leto je določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, za zaposlitev od 5 do 15 let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu in za zaposlitev delavca nad 15 let v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. V 4. odstavku istega člena je določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove iz 1. odstavka, razen če v KP dejavnosti ni določeno drugače. Interpretacija 4. odstavka 109. člena kaže, da ZDR/02 ni določil najvišjih zneskov odpravnine, zato izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da je glede višine odpravnine potrebno upoštevati 2. odstavek 7. člena ZDR, v skladu s katerim se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine. V obravnavani zadevi je za tožečo stranko ugodnejša odpravnina iz 6. odstavka 24. člena KP dejavnosti, ki je bila v času določanja odpravnine tožnici, še vedno v veljavi. V skladu s citiranim členom KP dejavnosti namreč tožnici pripada odpravnina v višini 60 % njene povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu, medtem ko bi bila po 2. odstavku 109. člena ZDR ob upoštevanju dosežene delovne dobe, opravičena za vsako leto dela pri delodajalcu zgolj do odpravnine v višini 1/3 osnove iz 1. odstavka 109. člena ZDR.

Tožena stranka je že sama v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici priznala pravico do odpravnine po 6. odstavku 24. člena KP dejavnosti, vendar sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključuje, da bi morala navedeni odstotek odmeriti od povprečne delavčeve mesečne bruto plače in ne neto plače, kot je to zmotno tolmačila tožena stranka. V 1. odstavku 70. člena KP dejavnosti je namreč izrecno opredeljeno, da so vsi zneski v tej KP, ki se nanašajo na plače in na nadomestila v bruto zneskih, kar pomeni, da je tožnica upravičena do izplačila odpravnine v višini 60 % njene povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri toženi stranki. V zvezi z vprašanjem pravice delavca do odpravnine v bruto ali neto zneskih, pa je omeniti tudi Vrhovnega sodišča RS opr. št. Ips 1147/2001 z dne 14.5.2002, iz katere med drugim izhaja „da večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske“. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju razlike odpravnine pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in tožnica sta priglasili stroške za pritožbo in odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa zato, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve.