Appeal dismissed; court must reconvert SIT to EUR claims by default if plaintiff fails to modify request under ZUE.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, ki se je glasil na znesek v SIT, čeprav ga je tožeča stranka po uvedbi EUR postavila v EUR. Šlo je za isti zahtevek, razlika je bila v spremembi domače valute, posledica Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur.l. RS, št. 114/06). Sodišče mora tudi brez modifikacije tožbenega zahtevka, v skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZUE, po uradni dolžnosti preračunati znesek, ki se glasi v SIT, v znesek glaseč se v EUR, če tega pomotoma ne stori ali spregleda takšno modifikacijo zahtevka tožeče stranke, vseeno odloči o istem tožbenem zahtevku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka iz naslova najemnin za poslovne prostore in stanovanje v pritličju stanovanjske hiše ..... v M., pobranih od 15.1.1993 do 12.3.2003, dolžna plačati tožeči stranki 4,961.561,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2003 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki 1.651,94 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Obrazložilo je, da vtoževana terjatev ni prešla na tožečo stranko, kot dediča , ker je pokojna ni imela. Zapustnica je lastninsko pravico na stanovanju v izmeri 28,15 m2 in poslovnih prostorih v izmeri 126,63 m2 v pritličju pridobila s sodno poravnavo 12.3.2003 v pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v ..., opr. št...., s katero je uredila vsa razmerja s toženo stranko in se dogovorila, da je upravičena pobirati najemnino od 12.3.2003 dalje.

Tožeča stranka se je zoper sodbo prve stopnje pritožila iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur.l. RS, št. 73/07, v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D, Ur.l. RS, št. 45/08) in predlagala njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o modificiranem tožbenem zahtevku za plačilo zneska v EUR, pač pa o prvotnem zahtevku za plačilo zneska v SIT. Prvo sodišče bi po njenem moralo upoštevati tudi izročilno pogodbo z dne 30.3.2000 in sklep Višjega sodišča v..., opr. št.... z dne 23.5.2000, ki sta mu bila predložena 17.4.2008, kar je bilo sicer po prvem naroku za glavno obravnavo 3.4.2007, vendar pravočasno zaradi takratnih navedb tožene stranke. Določbo prvega odstavka 286. člena ZPP bi moralo razlagati restriktivno. Pritožba dodaja, da je bilo z denacionalizacijsko odločbo Občine..., št.... z dne 15.1.1993 vrnjenih 30/48 dvonadstropne stanovanjske hiše v ... v M., s sodno poravnavo 12.3.2003 pa je postala lastnica ostalih 18/48, oziroma do celote. Že 30.3.2000 je z izročilno pogodbo na tožečo stranko prenesla solastninski deleže 30/48, kar je v naravi predstavljalo tudi tisti del, ki je bil predmet kasnejše sodne poravnave. Tožena stranka, ki je tudi v času od 5.1.1993 do 12.3.2003 prejemala najemnino za poslovne prostore in stanovanje, je bila neopravičeno obogatena na škodo tožeče stranke.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka nima prav, da sodišče prve stopnje ni odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku. Uveljavljala je plačilo najemnin, ki jih je tožena stranka pobrala v času od 5.1.1993 do 12.3.2003, v skupni višini 4,961.561,73 SIT (sedaj 20.704,23 EUR). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, ki se je glasil na znesek v SIT, čeprav ga je tožeča stranka po uvedbi EUR postavila v EUR. Vendar je šlo za isti zahtevek, edina razlika je bila v spremembi domače valute, posledica Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur.l. RS, št. 114/06). Sodišče mora tudi brez modifikacije tožbenega zahtevka, v skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZUE, po uradni dolžnosti preračunati znesek, ki se glasi v SIT, v znesek glaseč se v EUR, vendar če tega pomotoma ne stori ali spregleda takšno modifikacijo zahtevka tožeče stranke, vseeno odloči o istem tožbenem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo samo tiste navedbe tožeče stranke in izvedlo tiste dokaze, ki jih je tožeča stranka navedla oziroma predlagala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo 3.4.2007. Po pravočasnih navedbah je bilo denacionalizacijski upravičenki J.S. z odločbo leta 1993 vrnjenih 30/48 stavbe v .... v M., glede ostalih 18/48 pa je bila napotena na pravdo. Spor je tekel pred Okrajnim sodiščem v ... pod opr. št.... , v katerem je bila 12.3.2003 sklenjena sodna poravnava, s katero je tožena stranka priznala, da ni solastnica do 18/48 in da je tožnica J.S. izključna lastnica poslovnih prostorov v izmeri 126,63 m2 in stanovanja št. 1 v izmeri 28,15 m2 v pritličju, kar predstavlja 18/48 celotne stanovanjske hiše, na katerih se lahko vpiše kot izključna lastnica in od 12.3.2003 dalje pobira najemnino. V pravočasnih navedbah je tožeča stranka jasno navedla, da terjatev uveljavlja kot dedič. Šele v pripravljalni vlogi z datumom 16.4.2008, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 17.4.2008, je navajala, da je nanjo že 30.3.2000 z izročilno pogodbo prenesla celotni solastninski delež, tudi tisti, ki je bil predmet kasnejše sodne poravnave. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi te trditve in dokaze tožeča stranka morala in mogla postaviti oziroma predlagati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo in da je prekludirana, ker tega ni pravočasno storila. Po četrtem odstavku 286. člena ZPP se ta dejstva in dokazi ne upoštevajo. Tožeča stranka ni izkazala, da jih najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ni mogla navajati oziroma predlagati (drugi odstavek 286. člena ZPP). Neuspešno se sklicuje na pripravljalno vlogo tožene stranke, prejeto na prvem naroku za glavno obravnavo in njene takratne navedbe, saj ne pojasni, katere nove trditve tožene stranke so sprožile potrebo po novih trditvah in novih dokazih, ki jih ne bi bilo treba in mogoče navajati in predlagati že prej. Pritožbene navedbe o restriktivni razlagi prvega odstavka 286. člena ZPP niso utemeljene.

Po pravočasnih trditvah tožeče stranke in po dejstvih, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, je bilo J.S. z odločbo o denacionalizaciji leta 1993 vrnjenih 30/48 stavbe ... v M., s sodno poravnavo pred Okrajnim sodiščem v ... z dne 12.3.2003 pa je postala lastnica še ostalih 18/48, kar je v naravi predstavljalo poslovne prostore in stanovanje v pritličju stavbe. Etažna lastnina sicer ni bila urejena, vendar je bilo znano kateri konkretni prostori so bili predmet spora o denacionalizaciji. Pritožbene trditve, da so ti prostori spadali pod 30/48, vrnjenih že leta 1993, so v nasprotju s pravočasno navedenimi in s takratnim sporom o tem, ali je upravičena do njihove vrnitve. S sodno poravnavo je bilo dogovorjeno tudi, da je upravičena pobirati najemnino zanje od 12.3.2003 dalje in da so s podpisom sodne poravnave urejena vsa razmerja med pravdnima strankama, ki izvirajo iz pravdne zadeve. Pritožba nima prav, da s tem ni zajeta tudi najemnina za čas pred tem. Če je bila sporna lastninska pravica na poslovnih prostorih in stanovanju, je bila sporna tudi pravica pobiranja najemnine, ki je iz tega izvirala, in je bilo s sodno poravnavo urejeno tudi to sporno razmerje. Ob dogovoru, da je lastnica J.S., ne bi bil potreben poseben dogovor, da je od 12.3.2003 dalje upravičena pobirati najemnino, če to ne bi hkrati pomenilo sporazuma, da ji najemnina pred tem ne gre. Pravdni stranki sta sporno razmerje rešili z medsebojnim popuščanjem, kar je smisel sodne poravnave. Tožena stranka je J.S. priznala lastninsko pravico, J.S. pa se je odpovedala zahtevkom iz naslova pobrane najemnine za čas pred sklenitvijo poravnave. Tudi besedna in logična razlaga ne pripelje do drugačne rešitve.

Pridobitev iz naslova pobrane najemnine sicer ni bila predmet takratne tožbe, zato zahtevek za njeno plačilo ne predstavlja razsojene stvari, predstavlja pa dogovor, da je J.S. ni upravičena zahtevati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da te terjatve J.S. do tožene stranke ni imela in da je po njej ni mogla podedovati niti tožeča stranka. Pri tem ni pomembno ali tožeča stranka ta zahtevek uveljavlja kot odškodninskega ali obogatitvenega, saj gre samo za različno pravno podlago za sicer isto prikrajšanje, kar ne predstavlja spremembe tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP).

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, medtem ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih, zato je po 353. členu ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker niso bili priglašeni.