Appeal court voids first-instance judgment for violating procedural rules regarding unclear verdicts versus reasoning.

Ob reševanju pritožbe zagovornika obd. D.S. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ker je izrek napadene sodbe nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi. Iz izreka napadene sodbe namreč izhaja, da je obd. D.S. z goljufivim namenom spravil v zmoto B.K., D.V., D.B., J.B., Ž.K. in S.B., v nadaljevanju pa, da si je obdolženi pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo prej navedenih, pa tudi na škodo J.B. in sicer v višini najmanj 7.511,00 € in M.P. v višini najmanj 8.700,00 €, kar sicer tudi izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe. Zaradi navedenega je izrek napadene sodbe nejasen in v nasprotju z njeno obrazložitvijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z napadenim delom sodbe je sodišče prve stopnje obd. D.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 271. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po členu 50 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let. Oškodovance pa po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo in po četrtem odstavku 95. člena ZKP obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

Pritožbeno sodišče je skladno z določilom člena 383/I ZKP napadeno sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ker je izrek napadene sodbe nerazumljiv in v nasprotju z njenimi razlogi. Iz izreka napadene sodbe namreč izhaja, da je obd. D.S. z goljufivim namenom spravil v zmoto B.K., D.V., D.B., J.B., Ž.K. in S.B., v nadaljevanju pa, da si je obdolženi pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo prej navedenih, pa tudi na škodo J.B. in sicer v višini najmanj 7.511,00 € in M.P. v višini najmanj 8.700,00 €, kar sicer tudi izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe. Zaradi navedenega je izrek napadene sodbe nejasen in v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Z navedenim pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

Zagovornik obdolženca sicer uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko trdi, da napadena sodba nima razlogov o nastanku velike premoženjske škode, ker je po trditvah pritožbe sodišče prve stopnje pri njenem ugotavljanju, nekritično sledilo izpovedbam oškodovancev, ki svojih zahtevkov niso precizirali. Z navedenim pa zagovornik v bistvu graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, zato se v pritožbi zatrjevana kršitev pokaže kot neutemeljena.

Kršitev, ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti in sicer iz člena 371/I-11 ZKP ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob aktivnejšem sodelovanju okrožne državne tožilke, ugotovljeno kršitev odpraviti ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa bo moralo tudi kritično presoditi pritožbene navedbe zagovornika, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve, z njimi ni moglo ukvarjati.

Zgolj iz previdnosti pa pritožbeno sodišče navaja, da bo glede na spremembo KZ-1 v ponovljenem sojenju potrebno pretehtati kvalifikacijo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, glede na člen 99/IX-3 KZ-1.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu člena 392/I ZKP.