Appeal dismissed; tenant lost tenancy rights due to non-use exceeding six months under housing law.

Revizija se v obsegu odločitve po tožbi na izpraznitev stanovanja (točka I. sodbe sodišča prve stopnje) zavrže. V ostalem (točka II. in točka III. sodbe sodišča prve stopnje) se revizija zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V okviru tožbenega zahtevka na izpraznitev stanovanja se je postopek začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), v katerem se po 9. členu denarni zneski, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta (drugi in tretji odstavek 382. člena ZPP) zvišajo za 10 krat. To pa pomeni, da je za dopustnost revizije glede na vrednost spornega predmeta od 5.12.1992, ko je navedeni zakon začel veljati, treba upoštevati 10 kratnik zneska 8.000,00 SIT, ki je bil kot meja za dopustnost revizije postavljen v noveli ZPP iz leta 1990 (Ur. list RS, št.

20/90). Za presojo dovoljenosti obravnavanja revizije je torej treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 80.000,00 SIT. Na dejansko ugotovitev, da toženec že od leta 1990 (še pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona) spornega stanovanja ni več uporabljal za zadovoljenje svojih stanovanjskih potreb, je revizijsko sodišče vezano. Stanovanjsko pravico je toženec po določbi 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82) zaradi več kot šest mesečne neuporabe izgubil, s tem pa tudi pravico do lastninjenja po stanovanjskem zakonu in pravico, da po tem zakonu sklene najemno pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti stanovanje št. 6 v prvem nadstropju stanovanjske hiše na K. v P. in ga prostega oseb in stvari predati lastniku S. P. - tožeči stranki. Istočasno je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna z njim skleniti za navedeno stanovanje kupoprodajno pogodbo po določilih stanovanjskega zakona in s kupnino v znesku 331.292,00 SIT. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek toženca proti tožeči stranki na sklenitev najemne pogodbe za stanovanje za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Tožencu je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženca pa bo ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Procesno kršitev vidi v tem, ker niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je tožena stranka predlagala. Pogoji za uporabo določbe 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih niso bili izpolnjeni, saj je toženec stalno bival v spornem stanovanju in je le občasno prespal v Ljubljani zaradi službenih obveznosti. Če pa bi mu stanovanjsko razmerje res prenehalo že v letu 1990, bi to pomenilo, da je v njem nezakonito bival več kot dve leti in pridobil stanovanjsko zaščito. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana v pravdi, ker je stanovanje med pravdo odtujila.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena, kolikor napada odločitev o izpraznitvi stanovanja, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Tožba na izpraznitev stanovanja po določbah stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91) je premoženjskopravni spor iz tretjega odstavka 382. člena ZPP. V premoženjskopravnem sporu pa je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (drugi odstavek 40. člena in tretji odstavek 382. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi zaradi izpraznitve stanovanja navedla vrednost spornega predmeta v znesku 80.000,00 SIT dne 9.7.1993, kasneje pa v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP ta vrednost ni bila spremenjena.

V okviru tožbenega zahtevka na izpraznitev stanovanja se je postopek začel (185. člen ZPP) v času veljavnosti zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), v katerem se po 9. členu denarni zneski, ki se nanašajo na vrednost spornega predmeta (drugi in tretji odstavek 382. člena ZPP) zvišajo za 10 krat. To pa pomeni, da je za dopustnost revizije glede na vrednost spornega predmeta od 5.12.1992, ko je navedeni zakon začel veljati, treba upoštevati 10 kratnik zneska 8.000,00 SIT, ki je bil kot meja za dopustnost revizije postavljen v noveli ZPP iz leta 1990 (Ur. list RS, št.

20/90). Za presojo dovoljenosti obravnavanja revizije je torej treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku 80.000,00 SIT. Ker te vrednosti vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi ne presega (revizija bi bila dopustna z navedbo vsakega zneska nad 80.000,00 SIT), je bilo treba revizijo tožene stranke v obsegu izpodbijanja odločitve o izpraznitvi stanovanja (točka I. sodbe sodišča prve stopnje) na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.

Revizija pa ni utemeljena, kolikor napada odločitev o zavrnitvi zahtevkov po nasprotni tožbi. V okviru tožbene trditvene podlage in navedb v odgovoru na tožbo je v skladu z dokaznim bremenom strank (219. člen ZPP) sodišče prve stopnje izvedlo dokazovanje, pri čemer mu je bila pridržana odločitev, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (220. člen ZPP). Izvedene dokaze je nato ocenilo po načelu proste presoje (8. člen ZPP). Zato revizijska trditev o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ker niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je toženec predlagal, pomeni le nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Tudi materialno pravo je bilo pri odločanju o nasprotni tožbi prav uporabljeno. Na dejansko ugotovitev, da toženec že od leta 1990 (še pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona) spornega stanovanja ni več uporabljal za zadovoljenje svojih stanovanjskih potreb, je revizijsko sodišče vezano. Stanovanjsko pravico je toženec po določbi 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82) zaradi več kot šest mesečne neuporabe izgubil, s tem pa tudi pravico do lastninjenja po stanovanjskem zakonu in pravico, da po tem zakonu sklene najemno pogodbo. Revizijsko stališče, da bi ob ugotovitvi, da mu je stanovanjsko razmerje v letu 1990 prenehalo, ponovno pridobil stanovanjsko zaščito, ker naj bi potem več kot dve leti v stanovanju nezakonito bival, je notranje protislovno in nejasno in ga ni mogoče preizkusiti. Glede aktivne legitimacije tožeče stranke pa obvelja stališče v izpodbijani sodbi, da odtujitev spornega stanovanja med pravdo ni bila razlog, da bi se pravda med istima strankama ne dokončala (195. člen ZPP). Po povedanem je revizijsko sodišče sicer dovoljeno revizijo proti odločitvi o nasprotni tožbi zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).