Appeal allowed; joint liability fulfillment does not bar subrogation claim in regression proceedings.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Položaj toženca v regresni pravdi ne more biti odvisen od okoliščine, v kakšni meri se je izpolnitelj solidarne obveznosti razbremenil svoje odgovornosti proti oškodovancu. Rezultat takšne pravde je odvisen le od presoje, v kakšni meri se je uspel razbremeniti svoje odgovornosti oziroma ali se je te uspel razbremeniti v celoti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 5.543,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2000 do plačila in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 983,89 EUR.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka proti toženi stranki nima subrogacijskega zahtevka, ker naj bi odškodnino oškodovankama izplačala neutemeljeno. Tako tožena stranka kot tudi zavarovanec tožeče stranke sta oškodovankama solidarno odgovorna za nastalo škodo. Oškodovanki sta imeli pravico uveljavljati odškodninski zahtevek od obeh strank. Tožeča stranka je tako imela podlago za izplačilo priglašene škode in zato tudi podlago za vtoževanje regresa od tožene stranke. Sodišču prve stopnje še očita, da ni ugotavljalo nobenih okoliščin v zvezi z nastankom prometne nesreče, odgovornosti tožene stranke in zavarovanca tožeče stranke in glede na ugovore eventualne deljene odgovornosti obeh udeležencev.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka temelji nastanek zavarovalnega primera na trditvah, da je med vožnjo avtomobila na cesto skočil pes tožene stranke, zaradi česar je zavarovanec tožeče stranke s svojim vozilom zapeljal desno ter trčil v breg obcestnega jarka, v posledici česar se je vozilo obrnilo na streho. Pri tem sta bili poškodovani sopotnici v avtomobilu. Iz navedenega historičnega dogodka izhaja, da je do nezgode prišlo v okoliščinah dejanske sopovzročitve. V tožbi zatrjevana vzroka za prometno nezgodo sta opustitev ustreznega nadzorstva nad psom toženca in reakcija voznika avtomobila.

Za sopovzročitelje škode velja, da zanjo odgovarjajo solidarno (3. odstavek 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Oškodovanec lahko v takem primeru zahteva povrnitev škode, od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena (414. člen ZOR). Zavarovanec tožeče stranke je bil v razmerju do sopotnic v svojem avtomobilu objektivno odgovoren, saj jima je škoda nastala v posledici uporabe nevarne stvari. Za tako nastalo škodo pa se šteje, da izvira iz te stvari (173. člen ZOR). Tožeča stranka je izplačala odškodnino oškodovankama na podlagi svoje obveznosti iz naslova pogodbe o obveznem zavarovanju odgovornosti voznika avtomobila.

Odškodnino je tako izplačala oškodovancu namesto svojega zavarovanca. Če je plačala namesto svojega zavarovanca, je očitno štela, da je solidarno odgovoren za nastalo škodo. Ko je torej plačala namesto enega izmed oškodovankama solidarno odgovornih povzročiteljev škode (4. odstavek 177. člena ZOR), je do drugega pridobila regresni zahtevek po 208. členu ZOR. V tožbi trdi, da je toženec v celoti odgovoren za nastalo škodo. Gre za pravno stališče tožeče stranke, ki ga izvaja iz dejanskih okoliščin obravnavanega primera. Na pravna stališča strank sodišče ni vezano.

V odvisnosti od izvedenega dokaznega postopka bi ugotovitev dejanskih okoliščin lahko pogojevala drugačen materialnopravni sklep. Pri tem je treba še navesti, da je namen 2. odstavka 177. člena ZOR v tem, da se v razmerju med imetnikom nevarne stvari in oškodovancem, imetnik nevarne stvari razbremeni svoje odgovornosti. V kolikor se ne, se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari (173. člen ZOR) in da je imetnik nevarne stvari solidarno odgovoren s tretjim, ki je prispeval k škodi. Predmet regresne pravde med imetnikom nevarne stvari (oziroma zavarovalnico, pri kateri je imel imetnik nevarne stvari zavarovano odgovornost) in tretjim pa je nato ugotavljanje deleža njunega prispevka k obravnavani prometni nezgodi in porazdelitev plačane odškodnine med njima v skladu s kriteriji iz 208.

člena ZOR.

Tožena stranka lahko v regresni pravdi uveljavlja vse ugovore, ki bi jih imela nasproti oškodovankama v odškodninski pravdi, nima pa ugovora (glede na zgoraj navedeno), da je njeno ravnanje pomenilo oprostitveni razlog za objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari in da posledično ni bila podana njegova solidarna zaveza oziroma solidarna zaveza zavarovalnice, pri kateri je imel le-ta zavarovano svojo odgovornost in s tem tudi ne njuna aktivna legitimacija v regresni pravdi. Ni razumno, da se toženec v regresni pravdi brani s trditvami, da tožnik, ki je izpolnil solidarno odškodninsko obveznost, ni pridobil terjatve proti njemu, ker je toženec sam v celoti odgovoren za nastalo škodo. Njegov položaj v regresni pravdi ne more biti odvisen od okoliščine, v kakšni meri se je izpolnitelj solidarne obveznosti razbremenil svoje odgovornosti proti oškodovancu. Rezultat takšne pravde je odvisen le od presoje, v kakšni meri se je uspel razbremeniti svoje odgovornosti oziroma ali se je te uspel razbremeniti v celoti.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba na podlagi določbe 355. člena ZPP razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določilom 3. odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.