Appeal dismissed; plaintiff knew of expert fee shortfall before settlement and must bear costs.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnik je že pred sklenitvijo sodne poravnave vedel, da je toženka plačala le razliko med po tožniku plačanim predujmom in dejansko nastalimi stroški izvedenca. Zato bi moral to upoštevati pri sklepanju sodne poravnave, ki zajema tudi dogovor o pravdnih stroških, in ne more zahtevati zdaj vračila plačanega predujma od sodišča, ki o pravdnih stroških sploh ni odločilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vračilo preveč plačane izvedenine.

Proti takšnemu sklepu je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navedel, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da nosita vsaka polovico stroškov predujma. Sodišče je zato zmotno ocenilo, da je s sklenitvijo sodne poravnave prešla obveznost plačila stroškov izvedenca na tožnika in da je sodna poravnava spremenila predhodno sprejeti sklep. Dogovor v poravnavi, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, je pravilen, saj pomeni, da vsaka stranka plača polovico stroškov izvedenine. Drugačna razlaga bi pomenila samovoljo in bi bila v nasprotju s sprejetimi sklepi na obravnavi. Pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in se mu vrne predujem skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahteva pa še povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar tudi ni pritožbeno izpodbijano, da je bil na naroku dne 28.11.2005 sprejet sklep, da bosta pravdni stranki založiti predujem za izvedenca vsaka po 150.000,00 SIT (II. odstavek 153. člena ZPP). Ta sklep zajema le odločitev glede založitve zneska, potrebnega za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza z izvedencem, in ne pomeni že končne odločitve glede samih stroškov postopka oz. konkretno stroškov izvedenca. Višina teh stroškov je bila namreč ugotovljena šele po izdelavi izvedenskega mnenja, in sicer s sklepom z dne 4.7.2006 (list. št. ...), ki je bil skupaj s sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje pozvalo toženo stranko na doplačilo za stroške in nagrado izvedenke v znesku 31.000,00 SIT (sklep z dne 4.7.2006, list. št. ...), dne 13.7.2006 vročen tudi tožniku (vročilnica, pripeta k list. št. ...). Kot je utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik že pred narokom dne 15.3.2007, na katerem je s toženko sklenil sodno poravnavo, tako seznanjen s tem, da toženka ni založila stroškov za dokaz z izvedencem v višini 150.000,00 SIT, ampak je krila le razliko med po tožniku plačanim predujmom in odmerjenimi stroški v višini 31.000,00 SIT. Pritožnik tega pritožbeno ne izpodbija, kot tudi ne, da sta se s toženko v sodni poravnavi dogovorila (poleg glavne stvari) tudi o pravdnih stroških, o slednjih pa tako, da krijeta vsak svoje stroške tega postopka (list. št. ... spisa). Pravdna zadeva se je torej zaključila s sodno poravnavo med strankama, ne z odločbo sodišča niti o glavni stvari niti o stroških pravdnega postopka. Ob navedenem in glede na dejstvo, da je tožnik že pred sklenitvijo sodne poravnave vedel, da je toženka na račun izvedenskih stroškov položila le 31.000,00 SIT, bi moral tožnik to ustrezno uveljaviti ob sklepanju sodne poravnave s toženko. Sodišče prve stopnje je zato tožnikov predlog za vračilo preveč plačanega predujma utemeljeno zavrnilo.

Ob obrazloženem je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora ob pritožbenem preizkusu paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).