Court dismisses appeal as inheritance court must determine heirs ex officio under officiality principle.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti kdo so dediči. Sodišče zbira in upošteva dokaze tudi po uradni dolžnosti in ni vezano le na predloge strank.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče naknadno najdeno premoženje po čl. 221 Zakona o dedovanju prisodilo vnuku zapustnice Č. R.in sicer na osnovi pravnomočnega sklepa o dedovanju opr. št. D 609/2000 z dne 3. 10. 2000.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila J. G. V pritožbi ne zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo čl. 211 Zakona o dedovanju in da je premoženje razdelilo v nasprotju s prejšnjim pravnomočnim sklepom. Zatrjuje pa, da je dedinja J. G., hčerka J. G.; J. G. pa je brat A. G., ki je bil poročen z zapustnico V. G. Nato v pritožbi razpravlja o zapuščinskih postopkih po J. in A. G. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki je v tem, da je pritožnica za sebe predlagala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, sodišče pa je mimo predloga razglasilo za dediča vnuka zapustnice. Prilaga oporoko z dne 21. 9. 1983 in darilno pogodbo z dne 26. 7. 1984.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno uporabilo čl. 221 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in je pravilno odločilo o dedovanju naknadno najdenega premoženja.

Osnova za izdajo izpodbijanega sklepa je sklep o dedovanju opr. št. D 609/2000 z dne 3. 10. 2000, ki je postal pravnomočen dne 3. 11. 2000.

Po citiranem sklepu je po pokojni G. V. dedoval vnuk zapustnice Č. R. Po pokojni bi sicer moral dedovati sin zapustnice M. Č., ki pa se je v svojem imenu odpovedal dedovanju in je zato dedoval njegov sin, oziroma vnuk zapustnice.

Dedovanje je bilo v obeh primerih izvedeno v I. dednem redu, saj je po vstopni pravici namesto potomca zapustnice dedoval njegov potomec (vnuk zapustnice).

Pritožnica niti ne zatrjuje, da naj bi bila dedinja I. dednega reda, ampak iz njenega pritožbenega zatrjevanja izhaja oddaljeno sorodstvo, oziroma svaštvo.

Sodišče je moralo upoštevati le pravnomočen prejšnji sklep o dedovanju in je moralo naknadno najedeno premoženje dosoditi v skladu s pravnomočnim sklepom.

V zapuščinskem postopku ne poznamo obnove postopka, zato lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju potencialni dediči uveljavljajo pravice le v pravdi (čl. 222, 223 in 224 ZD). Glede na sedanje trditve pa pritožnica ne bi uspela niti v pravdi, saj ne spada v I. dedni red, ki je bil odločilen za dedovanje.

Razpravljanje o dedovanju po pokojnemu J. in A. G. ne spada v ta postopek.

Neupoštevno je zatrjevanje, da je sodišče mimo predloga pritožnice razglasilo za dediča vnuka zapustnice. Zapuščinski postopek se namreč vodi po načelu oficialnosti, kar je predpisano v čl. 162 ZD, saj mora sodišče uradoma ugotoviti, kdo so dediči. Načelo oficialnosti postopka izhaja tudi iz čl. 167 ZD, saj sodišče upošteva dokaze tudi po uradni dolžnosti – npr. podatke zemljiške knjige.

Če pa pritožnica meni, da sodišče z izpodbijanim sklepom ni odgovorilo na njen predlog, lahko predlaga izdajo posebnega sklepa.