Creditor bears objection costs when debtor's objection succeeds partially and creditor agrees to debtor's claims.

Pritožbi dolžnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 3 izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

„ Upnik mora dolžniku plačati 92,39 EUR stroškov ugovora. Upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor“.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi.

Upnik je dolžan dolžniku povrniti 68,30 EUR stroškov pritožbe.

[JEDRO]

Stroške odgovora na ugovor mora nositi upnik sam, saj je v njem soglašal z navedbami dolžnika v ugovoru (ki mu je sodišče ugodilo) zaradi česar njegov odgovor na ugovor za samo izvršbo ni bil potreben.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo in na podlagi delnega umika s strani upnika izvršbo delno ustavilo za znesek 107,03 EUR (točka 1). V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (točka 2). Pod točko 3 izreka izpodbijanega sklepa je odločilo, da je dolžnik dolžan upniku poravnati nadaljnje stroške izvršilnega postopka v višini 16,28 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper naveden sklep (točko 2 in 3) se je pravočasno pritožil dolžnik po svojem pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s čl. 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlagal, da se pritožbi ugodi in se v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da se naloži plačilo stroškov v zvezi z ugovorom upniku, prav tako pa da pritožbeno sodišče odloči tudi o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnik trdi, da je v svojem ugovoru zgolj opozoril na to, da je bil predlog za izvršbo nepopoln, saj ni vseboval podatkov o računu dolžnika in te navedbe v ugovoru dejansko niso predstavljale ugovora v smislu ZIZ. Dolžnikov ugovor se dejansko nanaša le na nezakonito odločitev izvršilnega sodišča glede pravdnih stroškov po sodbi, ki predstavlja izvršilni naslov. Dolžnik je s tem ugovorom v celoti uspel zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje upniku naložiti plačilo stroškov, ki so nastali dolžniku v zvezi z ugovorom. Odločitev, da mora dolžnik upniku povrniti stroške odgovora na ugovor je za to nezakonita.

Upnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede stroškovnega dela odločitve zaključilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti nadaljnje stroške izvršilnega postopka, medtem ko je sam dolžan kriti svoje stroške ugovora, saj je na podlagi navedb upnika ugotovilo, da do sedaj na račun terjatve ni še ničesar poravnal in je zato ocenilo, da je bila vložitev predloga za izvršbo utemeljena. Navedene zaključke sodišča prve stopnje pritožba utemeljeno napada. Dolžnik je s svojim ugovorom glede prenehanja izterjevane terjatve v višini 107,03 EUR uspel (točka 1 izreka), saj je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvršilnim naslovom dovolilo izvršbo tudi za ta znesek. V skladu s VI. odst. 38. čl. ZIZ mora upnik na dolžnikovo zahtevo povrniti stroške, ki jih je dolžniku neutemeljeno povzročil. Dolžnik je z ugovorom glede prenehanja terjatve v višini 107,03 EUR uspel, zato je upravičen do povrnitve stroškov ugovora, in sicer: do 100 odvetniških točk za sestavo ugovora (pcto znaša 100 tč., saj ugovorni uspeh znaša 107,03 EUR, tar. št. 27/6 Odvetniške Tarife-OT), do 20 točk za stroške končnega poročila stranki (tar. št. 39 OT). K temu znesku je sodišče druge stopnje prištelo še 20% DDV in 26,29 EUR za stroške sodne takse in ptt stroške, kar skupaj znaša 92,39 EUR.

Stroške odgovora na ugovor mora nositi upnik sam, saj je v odgovoru soglašal z navedbami dolžnika v ugovoru, zaradi česar njegov odgovor ni bil potreben za samo izvršbo. V skladu s V. odst. 38. čl. ZIZ je upnik upravičen do povrnitve samo tistih stroškov, ki so bili za izvršbo potrebni. Strošek odgovora na ugovor glede na utemeljenost dolžnikovega ugovora glede zneska 107,03 EUR za samo izvršbo ni bil potreben in ga je upnik dolžan kriti sam.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki 3 spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. tč 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

V preostalem delu (točka 2) pa je pritožbo zavrnilo, saj pritožba v tem delu ni bila obrazložena (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ). Pri tem pa sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s čl. 366 ZPP in 15. čl. ZIZ).

Ker se je dolžnikova pritožba izkazala za utemeljeno, je v skladu s VI. odst. 38. čl. ZIZ dolžnik upravičen do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov, in sicer do 100 tč. za sestavo pritožbe (tar. št. 27/6 OT, do 20 tč. za končno poročilo stranki, do 2,20 EUR za stroške ptt (tar. št. 39 OT) in do 20% DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 68,30 EUR. Sodišče druge stopnje pa ni prisodilo tudi priglašenega stroška sodne takse za pritožbo, saj je dolžnik v pritožbi ni specificiral.