Appeal dismissed; court not bound by plaintiff's legal qualification, only by factual basis presented in court.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Navedba pravne kvalifikacije ni obvezna sestavina tožbe, če pa je ta navedena, sodišče nanjo ni vezano. Sodišče je pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na dejansko trditveno podlago, ki jo pravdni stranki v pravdi ponudita. Izpovedi prič ponujajo le dokaz in ne navedb trditev pravdnih strank, zato ne morejo nadomestiti trditvenega bremena stranke v pravdi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnika iz razloga, ker ni podane odgovornosti tožene stranke oz. njenega zavezanca za nastalo škodo.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Navaja, da so netočne ugotovitve sodišča, da je tožnik zatrjeval obstoj objektivne odgovornosti, ampak je le navedel, da se strinja z navedbami zavarovanca tožene stranke E. C., ki je navedel, da obstoji objektivna odgovornost za nevarno delo, kar pa ne pomeni, da ni podana tudi krivdna odgovornost. Sodišče je dolžno dejansko stanje samo ugotoviti in na ugotovljeno dejansko stanje opredeliti pravno kvalifikacijo, na pravno kvalifikacijo strank pa ni vezano. Tako iz sodne prakse kot tudi iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da pravna podlaga tožbenega zahtevka ni obvezna in nanjo sodišče ni vezano, zato je sklicevanje sodišča prve stopnje le na objektivno odgovornost pravno zmotno in obrazložitev enostranska, ker se sodišče ni ukvarjalo s krivdnimi razlogi, ampak je le poenostavljeno navedlo, da je tožnik prekršil 9.

čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) in je sam kriv za nastalo nezgodo. Moralo bi upoštevati tudi druga določila tega zakona, ki zavezujejo tudi delodajalca. Kršitev in opustitev delodajalca sodišče prve stopnje ni presojalo. Ni presojalo odgovornosti, da je Č. S. kot vodja skupine sploh dovolil postaviti vozilo na tak teren in navzdol proti strmini, saj bi lahko šoferju naročil ustavitev vozila na ravnem terenu in postavitev vozila s sprednjim delom obrnjenim proti strmini. Sodišče je izpovedi prič K. in Č. ocenjevalo enostransko in v nasprotju z določilom čl. 8 ZPP.

Tako je priča K. povedala, da bi brez pomoči sodelavca sam delo težko opravil varno, da ne ve, če bi se delo dalo opraviti na drug način in da so se ravno zaradi tega že zgodile manjše poškodbe in to na podoben način, kar pa vse kaže na dejstvo, da obstoji nevarnost poškodbe v kolikor je avto postavljen navzdol, saj se drsna vrata v tem primeru samodejno zapirajo. S. K. je povedal, da so na te nevarnosti poškodb že opozarjali, da bi bilo potrebno nekaj narediti, da bi se vrata dala blokirati. Sodišče pa je te navedbe prezrlo, so pa pomembne za presojo odgovornosti, saj dokazujejo, da je bil zavarovanec tožene stranke seznanjen s temi dejstvi, pa ni nič ukrenil oz. dal na vozilu montirati kakšno blokado, da bi držala vrata odprta, v kolikor bi bilo vozilo postavljeno naprej po strmini navzdol, kar je dokaj enostavno delo, stroški pa tudi ne bi bili veliki.

Enako izhaja tudi iz izpovedbe Č. S., pri čemer njegove navedbe dokazujejo, da je zavarovanec tožene stranke vedel za nevarnost, pa je ni odpravil. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče bistvenih navedb teh dveh prič za presojo odgovornosti sploh ni ocenjevalo niti presojalo, kar pa je nedopustno, saj se sodišče mora opredeliti do vseh navedb, ker pa tega ni storilo, je kršilo tožnikovo ustavno pravico do poštenega sojenja. Nazadnje pritožba očita sodišču prve stopnje še absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. čl. 339/II ZPP, ker da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, nerazumljiv izrek, ki nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, sodba nima pravih razlogov, navedeni razlogi so nejasni in v medsebojnem nasprotju, o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi in vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava, saj sodišče prve stopnje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti oz. je te nepravilno uporabilo.

Zato pritožba predlaga pritožbenemu sodišču, da ji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sicer pritrditi pritožbi, ko trdi, da ni zatrjevala objektivne odgovornosti tožene stranke, saj navedb tožeče stranke v tožbi, ko se ta sklicuje in pritrjuje stališču delodajalca in hkrati zavarovanca tožene stranke glede nevarne dejavnosti, ni mogoče razumeti drugače, kot jih je tudi prvostopno sodišče, ima pa pritožba prav, da navedba pravne kvalifikacije ni obvezna sestavina tožbe, če pa je ta navedena, pa sodišče nanjo ni vezano (čl. 180/III ZPP). Vendar pa ob tem pritožba spregleda, da je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano ter presoja in preizkuša le dejansko trditveno podlago, ki jo sodišču v pravdi ponudita pravdni stranki (čl. 7/I in 212 ZPP). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje to tudi storilo in presojalo vse trditve tožeče stranke, ki jih je ta navajala. Izpovedi zaslišanih prič so v pravdi le dokaz, s katerimi stranke dokazujejo svoje trditve. Zato ne pomenijo navedb in trditev pravdnih strank samih in ne morejo nadomestiti njihovega trditvenega bremena. Tako so vse tiste pritožbene navedbe, ki očitajo sodišču prve stopnje, da je izpovedi prič presojalo enostransko in iz katerih pritožnik šele v pritožbi izpeljuje očitke o neustreznem ravnanju bodisi delavcev zavarovanca tožene stranke (glede neustreznega parkiranja vozila) in samega delodajalca (da je ta vedel za možnost poškodb zaradi pomičnih vrat na vozilu, pa ni ničesar storil), pokažejo kot neutemeljene in na pritožbeni stopnji tudi neupoštevne. Sodišče je izpovedi prič pravilno ocenjevalo v okviru postavljenih trditev pravdnih strank, dokazna ocena izpovedb obeh prič je zato v skladu z določilom čl. 8 ZPP in je prepričljiva. Trditev o odgovornosti delavcev zavarovanca tožene stranke in hkrati delodajalca tožnika v zvezi z neustrezno parkiranim vozilom, kot tudi trditve, da je zavarovanec tožene stranke bil opozorjen na možnosti poškodb, pa ni ničesar ukrepal, pa tožnik pred sodiščem prve stopnje ni postavil in ker v pritožbi tudi ne navede razloga, čemu tega ni storil, pritožbeno sodišče utemeljenosti teh trditev ne more upoštevati in presojati (čl. 337/I ZPP).

Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, je temeljito obrazložena in v obrazložitvi tudi ni zaslediti nikakršnih nasprotij med razlogi sodbe samimi kot tudi med razlogi sodbe in izrekom, ki je tudi povsem razumljiv, kot tudi ne nasprotij med vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter samimi listinami in izpovedbami v postopku, tako da tudi nekonkretiziranim pritožbenim trditvam o absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. tč. čl. 339/II ZPP ni pritrditi.

Sodišče prve stopnje je dokazno podprto in prepričljivo ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za nevarno dejavnost ali delo in da je bil vzrok nezgode tožnikovo neustrezno ravnanje pri odstranjevanju palice in zapiranju vrat kombija, pri čemer bi se tožnik z zadostno pazljivostjo lahko nevarni situaciji v celoti izognil s tem, da bi za trenutek odložil orodje, ki ga je držal v eni roki in si pri odstranjevanju palice in zapiranju vrat pomagal z obema rokama – z eno roko bi pridržal vrata z drugo pa odstranil palico, ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno citiralo določilo čl. 9 ZVZD. Navedeno pa pomeni tudi, da ni podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, kot enega od obveznih elementov odškodninske odgovornosti in s tem tudi ne odškodninska zaveza tožene stranke, kar narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zato je tudi materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

Tako se pokaže pritožba tožeče stranke za neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu v okviru pritožbenih razlogov tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP).

Pritožnik pritožbenih stroškov ni zaznamoval, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.