Appeal allowed; court must determine wage replacement amount itself, not the creditor.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v nadaljnji postopek.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končnim sklepom.

[JEDRO]

Nadomestilo plače odmeri sodišče, zato upnik ni dolžan navesti višino nadomestila.

Nadomestilo pa mora biti določljivo časovno in po višini, glede na razpoložljive podatke delodajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče upniku določilo rok 30 dni za dopolnitev predloga za izvršbo in sicer tako, da navede znesek nadomestila plače in da navede račune zaradi plačila prispevkov in davkov.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil upnik. Sodišče je očitno prezrlo specialni predpis, to je čl. 233/V Zakona o izvršbi in zavarovanju, po katerem sodišče odmeri nadomestilo. Podatke o prikrajšanju pri plači ima le dolžnik, to je delodajalec. Sodišče naj od dolžnika zahteva podatke, zato je upnik že v predlogu citiral čl. 233/V ZIZ. Sodišče bo po potrebi zaslišalo tudi izvedenca finančne stroke. Predlaga razveljavitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prezrlo specialni predpis, ki ureja v čl. 233 ZIZ odmero nadomestila plače. Sodišče je sicer pravilno citiralo splošni predpis, ki v čl. 21 ZIZ ureja primernost izvršilnega naslova za izvršbo.

Toda glede višine in opredelitve terjatve je treba upoštevati čl. 233 ZIZ, ki izrecno predpisuje, da nadomestilo plače odmeri izvršilno sodišče. Že taka dikcija pomeni, da upniku ni treba navesti višino nadomestila, saj ga mora itak ugotoviti sodišče.

Res pa je, da mora biti višina nadomestila plače določljiva, kar pa v konkretnem primeru je, saj iz izvršilnega naslova opr. št. PD 530/2004 izhaja, da upniku pripada plača za čas nezakonitosti, ta čas pa je upnik opredelil od 15.10.1990 do 12.06.1999.

Tudi zahteva, da mora upnik navesti račune za plačilo davkov in prispevkov, je neutemeljena. Delavec, sedaj upnik, ni dolžan odvesti davke in prispevke, ampak je to dolžnost delodajalca, to je dolžnika.

Sodišče bo namreč po čl. 233 ZIZ določilo nadomestilo plače v neto znesku, medtem ko vse dajatve mora odvesti dolžnik (II Ips 408/2003).

Opozoriti je treba tudi na možnost po čl. 233/VII ZIZ, da sodišče določi le delno nadomestilo plače, glede ostanka pa napoti upnika na pristojno sodišče.

V nadaljnjem postopku bo sodišče odmerilo nadomestilo plače na osnovi listin, ki jih bo pridobilo od dolžnika – delodajalca; v kolikor pa to ne bo mogoče, pa bo nadomestilo določilo s pomočjo izvedenca.