Court allows partial appeal by executor to add 20% VAT to net service fees per tariff rules.

Pritožbi izvršitelja se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da glasi:

„Zahtevi upnika za odločitev o obračunu stroškov izvršitelja z dne 01.12.2005 se delno ugodi in se obračun stroškov izvršitelja z dne 22.11.2005 spremeni tako, da se izvršitelju T. M. priznajo stroški v znesku 92,82 EUR.“

[JEDRO]

Znesek za posamezno storitev izvršitelja je v Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom določen v neto višini, zato pripada izvršiteljem – zavezancem za DDV – tudi povečanje stroškov in plačila za delo v višini 2O odstotne stopnje DDV.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvršitelju odmerijo priglašeni stroški v višini 18.536,00 SIT (77,35 EUR), k tem stroškom pa se ne prizna dvajset odstotno povečanje za DDV, ker za tako odmero ni podlage v Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom(v nadaljevanju Pravilnik), ki se uporablja za obračun stroškov za izvršitelja po I. odst. 292. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) .

Zoper takšen sklep se je pritožil izvršitelj, ki je navedel, da je zavezanec za plačevanje davka na dodano vrednost, ki ga je potrebno po 3. čl. Zakona od davku na dodano vrednost (ZDDV) plačevati od opravljenih storitev. Navedel je, da je DDV pravilno obračunan v obračunu izvršitelja in predlagal, da njegovi pritožbi sodišče druge stopnje ugodi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba je utemeljena.

Določba III. odst. 6. čl. Pravilnika določa, da je vrednost točke določena v višini, ki predstavlja znesek brez davka na dodano vrednost. Navedbe pritožnika glede citiranih določb Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS št. 89/98 s spremembami in dopolnitvami) - ZDDV so točne, iz dol. 3. čl. navedenega zakonskega predpisa izhaja, da se predmet obdavčitve, od katerega se obračunava in plačuje DDV, med drugim tudi storitve, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Izvršitelj – pritožnik je zatrjeval, da je davčni zavezanec (čl. 13 ZDDV), zato je, glede na dol. čl. 12 ZDDV, dolžan plačati davek, ki ga mora izkazati na računu (čl. 33 v zv. s čl. 19 ZDDV). Cena za tako opravljeno storitev je s Pravilnikom določena v neto višini in ne v bruto znesku (z dodanimi davščinami). V pravnem prometu pa je običajno, da se blago in storitve po končnem uporabniku plačajo v bruto znesku in ne v neto višini cene storitev in blaga. Zaradi navedenega in upoštevaje jasno opredelitev, da je vrednost storitev po Pravilniku določena v neto znesku, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

Pritožbeno sodišče je zato, po 3. točki. 365. čl. v zvezi s čl. 366. čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP ter subsidiarno uporabljivi 4. točki 358. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ, spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je, upoštevaje dol. čl. 21 ZDDV, priznalo povečanje stroškov izvršitelja odmerjenih z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje za 20-odstotno stopnjo DDV, tako da se z izpodbijanim sklepom prisojeni znesek 77,35 EUR poveča na 92,82 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa, saj kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (čl.350/II v zvezi s čl.366 ZPP in čl.15 ZIZ), ni zaznalo.

Sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi IV. odst. 13. čl. Zakona o uvedbi eura-ZUE, tolarske zneske spremenilo v eurske, skladno s centralnim paritetnim tečajem 239,64 SIT za 1 EUR.

Izvršitelj ni priglasil stroškov pritožbenega postopka.