Appeal dismissed; court upheld enforcement costs ruling as opimon and clause fees were not necessary for the enforcement request.

Pritožba upnika se zavrne in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je iz zaznamkov sodišča na predlogu priloženem stroškovniku mogoče povsem jasno razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo, je izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, mogoče preizkusiti. Zato bistvena kršitev določb izvršilnega postopka, ki jo zatrjuje upnik v pritožbi, v konkretnem primeru ni podana.

Opominski stroški odvetnika niso stroški, ki bi bili potrebni za izvršbo, ker bi upnik lahko predlog za izvršbo vložil brez opomina. Opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, zato kljub dejstvu, da je ta strošek upniku nastal, ni mogoče šteti, da je bil za izvršbo tudi potreben, kar je pogoj za njihovo priznanje po čl.38/V ZIZ. Po določbi tar.št. 38/4 Odvetniške tarife se lahko odvetniku prizna le strošek obrazloženega opomina pred tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče dolžniku naložilo, da v roku 8 dni poravna upniku v predlogu za izvršbo navedeno terjatev (1. točka izreka), dovolilo predlagano izvršbo (2. točka izreka) in upniku odmerilo stroške v višini 200,40 EUR, ki mu jih je dolžnik dolžan plačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (3. točka izreka).

Proti odločitvi o stroških (3. točka izreka) se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi je navajal, da izpodbijane odločitve o stroških zaradi pomanjkanja obrazložitve niti ni mogoče preizkusiti, a je očitno, da sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih upnice. Glede na višino priznanih stroškov upnik predvideva, da mu naslovno sodišče med drugim ni priznalo stroška opomina, pridobitve klavzule pravnomočnosti ter stroška pregleda listin in poročil ter konference s stranko. Upniku je dolžniku pred vložitvijo predloga za izvršbo poslal opomin in fotokopijo tega opomina priložil k predlogu za izvršbo. Opominski stroški so dejansko upniku nastali, priglašeni pa so bili v skladu z Odvetniško tarifo in sicer v skladu s 4. točko tar. št. 38 Odvetniške tarife. Upnik zato predlaga, da mu jih pritožbeno sodišče prizna. Prav tako je za izvršbo potreben strošek pridobitve klavzule pravnomočnosti, saj brez te klavzule na izvršilnem naslovu upnik ne more pridobivati podatkov o dolžnikovem premoženju, brez slednjih podatkov pa ne more vložiti predloga za izvršbo. Ta strošek bi mu moral biti priznan v skladu s tar. št. 39 in 40 Odvetniške tarife. Ostali stroški, ki so bili specificirani v predlogu za izvršbo so bili prav tako potrebni in niso vključeni v vrednost storitve ovrednotene v tar. št. 27 Odvetniške tarife. V analognem primeru je že odločalo to pritožbeno sodišče in upniku priznalo stroške opomina, zato se upnik sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Celju opr. št. I Cp 1912/2006 z dne 28.03.2007, ki jo je tudi priložil k pritožbi. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da mu prizna še ostale v predlogu za izvršbo specificirane stroške, vključno s stroški te pritožbe, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na pritožbo je dolžnik navajal, da je sodišče dovolilo izvršbo na vse njegovo premoženje in da sedaj nima ničesar več – tovorna vozila je odvzela banka, hiša in ostalo se je prodalo na dražbi. Od dne 18.07.2006 ni več obrtnik in prejema pokojnino v višini 386,35 EUR. S to pokojnino še preživlja ženo, ki ni nikjer zaposlena in tudi ne prejema nobene socialne pomoči. Prosil je tudi za brezplačno pravno pomoč.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je podana bistvena kršitev določb izvršilnega postopka. Izpodbijano odločitev o stroških, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, je mogoče preizkusiti. Iz zaznamka sodišča na predlogu priloženem stroškovniku (ki bi ga lahko z vpogledom v spis upnik kadarkoli preveril), je namreč povsem jasno razbrati, katere stroške je sodišče upniku priznalo. Tako je iz spisovnega gradiva mogoče razbrati, da je sodišče priznalo upniku strošek nagrade odvetniku za sestavo predloga v višini 200 točk, za poročilo stranki 10 točk, za pridobitev klavzule pravnomočnosti 20 točk od priglašenih 50 točk, za administrativne stroške 4,6 točke od priglašenih 15 točk.

Skupaj je kot strošek nagrade in povračila stroškov odvetniku priznalo 234,6 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 107,68 EUR, povečano za 20% DDV pa 129,22 EUR. Te stroške je sodišče prve stopnje povečalo še za 71,28 EUR, kolikor so znašale sodne takse in tako upniku priznalo 200,40 EUR izvršilnih stroškov. Razvidno pa je tudi, da sodišče upniku ni priznalo stroška nagrade odvetniku za pregled listin v višini 20 točk in konferenco s stranko v višini 10 točk, ker je štelo, da je nagrada za to opravilo zajeta v nagradi za sestavo predloga za izvršbo.

Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, saj upnikov pooblaščenec predloga za izvršbo brez pregleda listin in predhodnega posveta s stranko sploh ne bi mogel sestaviti. Zato je šteti, da to niso samostojna opravila po tar. št. 39 Odvetniške tarife, kot to poskuša prikazati upnik v pritožbi. Ravno tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko upniku ni priznalo opominskih stroškov. Kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče pod stroškovnikom na koncu predloga za izvršbo, opominski stroški niso stroški, ki bi bili potrebni za izvršbo, ker bi upnik lahko predlog za izvršbo vložil tudi brez opomina.

Takšnim razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in dodaja, da Odvetniška tarifa v tar. št. 38/4 priznava le nagrado za obrazložen opomin pred tožbo (kolikor ne vsebuje zahtevka iz tar. št. 38/1 OT), tar. št. 38 pa se tudi sicer nanaša na uveljavljanje odškodninskih in drugih zahtevkov pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih osebah in ne na izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper fizično osebo. Opomin ni procesna predpostavka za vložitev predloga za izvršbo, zato kljub dejstvu, da je ta strošek upniku nastal, ni mogoče šteti, da je bil za izvršbo tudi potreben, kar je pogoj za njihovo priznanje po čl. 38/V ZIZ.

V zvezi z upnikovim sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. I Cp 1912/2006 z dne 28.03.2007, pa pritožbeno sodišče poudarja, da odločbe višjih sodišč ne predstavljajo formalnega vira prava in zato tega sodišča (formalno) ne zavezujejo. Kar se tiče priznanja stroška za pridobitev klavzule pravnomočnosti, pa je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je priznalo upniku le 20 točk od priglašenih 50 točk prav tako pravilna, saj je v skladu z veljavno tar. št. 39/4 Odvetniške tarife. Za pridobitev klavzule pravnomočnosti na izvršilnem naslovu zadošča že kratek, neobrazložen dopis, za kar Odvetniška tarifa priznava odvetniku nagrado v priznani višini tj. 20 točk.

Pritožbeno sodišče je tako ob preizkusu izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ugotovilo, da se z njo v celoti strinja tako glede višine priznanih stroškov kot glede samega načina, kot so bili upniku priznani oziroma odmerjeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča v pritožbeno izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri obravnavanju pritožbe pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Ker upnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov in jih je dolžan kriti sam (čl. 165/I v zvezi s 154/I ZPP).