Appeal allowed: Notarized debt in DEM is not an enforceable title under ZIZ due to lack of official currency.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških pritožnika se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Notarski zapis, ki terjatev upnika do dolžnice opredeljuje kot „dolžnost plačila 20.000 DEM“, ne predstavlja takšnega izvršilnega naslova po 2. točki 2. odst. 17. čl. ZIZ, ki bi upniku omogočal uspešno predlaganje in dovolitev prisilne izvršbe zaradi izterjave denarne terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5.4.2007 zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izvršljiv notarski zapis in na plačilo zneska 9.447,91 EUR (prej 2,264.098,10 SIT) s pp.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi je navajala, da je razlogovanje sodišča prve stopnje o pravno formalni obličnostni naravi notarskega zapisa in njegovo sklicevanje na čl. 17 ZIZ sicer pravilno, vendar pa ta ni izvršljiv po vsebini. V času, ko se je sklepal sporni notarski zapis, ni bilo nobene druge veljavne valute kot tolarji, v spornem notarskem zapisu pa se glasi obveznost plačila na DEM. Tako je bil sklenjen dogovor v tuji valuti, rubež terjatve, ki glasi na tujo valuto, pa ni mogoč. Zato pa takšen pravni naslov, pa čeprav izvršljiv notarski zapis, ni izvršljiv in ne gre za primeren izvršilni naslov po čl. 17 ZIZ. Če bi tožeča stranka vložila izvršbo, bi sodišče predlog zavrglo, saj rubež terjatve na teritoriju Republike Slovenije v valuti, ki ni uradna valuta, ni dopusten in je določba, kot je zapisana v spornem notarskem zapisu, ne samo neveljavna, ampak nična, saj nasprotuje v času sklepanja dogovora veljavnim predpisu (čl. 71 Zakona o Banki Slovenije). Pravni interes tožnika, da o tem vprašanju odloči sodišče, je tako podan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev o zavrženju dela tožbe, v katerem je tožeča stranka iztoževala od tožene stranke plačilo zneska 9.447,91 EUR s pp., sprejelo na podlagi zaključka, da tožeča stranka za vtoževanje takšne terjatve nima pravnega interesa glede na to, da ta terjatev izhaja iz izvršljivega notarskega zapisa, ki sta ga 4.12.1996 sklenili pravdni stranki in ki kot tak predstavlja po določbi 2. tč. II. odst. 17. čl. ZIZ izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka plačilo te terjatve zoper toženko v izvršilnem postopku prisilno izterjala, zato pa ji uspeh v tej pravdi ne bi prinesel drugačne pravne koristi, kot jo že ima.

Utemeljeno pritožnik zatrjujejo zmotnost takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, ker sodišče prve stopnje pri presojanju primernosti spornega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova v smislu določbe 2. točke II. odst. 17. čl. ZIZ ni presojalo tudi vsebinske primernosti spornega notarskega zapisa za izvršbo v smislu čl. 21 ZIZ. Za izkazanost primernosti izvršilnega naslova, da bi kot tak omogočal dopustitev dovolitve izvršbe zaradi izterjave denarne terjatve, je namreč potrebno, da notarski zapis razen izpolnjevanja pogojev po čl. 20a/I ZIZ izpolnjuje tudi pogoje v smislu čl. 21 ZIZ.

Torej, da je po vsebini takšen, da so v njem navedeni upnik in dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Pritožnik sicer pravno zmotno zatrjuje, da je glede na čas zapisa spornega notarskega zapisa in 71. čl. takrat veljavnega Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), bil takšen notarski zapis zaradi zapisa dogovora o terjatvi, ki je bila izkazana v tedaj tuji in ne domači valuti, ničen. Dogovor o valutni klavzuli, da si pogodbenika zagotovita enako vrednostno osnovo obveznosti, je bil tudi v letu 1996 dovoljen.

Vendar pa glede na to, da je bila po določbi I. odst. 1. čl. in 2. čl. Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 17/91 in 33/92) denarna enota na območju Republike Slovenije le tolar, ki je bil na območju Republike Slovenije tudi edino plačilno sredstvo, takšen dogovor ni dal podlage za zahtevke za plačilo v tuji valuti, ampak je bilo takšne zahtevke pri njihovem vtoževanju v sodnih postopkih potrebno izraziti v domači valuti (tolarjih). Sam dogovor o valutni klavzuli torej ni bil v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato ničen.

Do 1.1.2007, ko je tolar kot valuto RS nadomestil euro, je tolar še vedno veljal kot edino zakonito plačilno sredstvo v Republiki Sloveniji, od 1.1.2007 dalje pa je to euro (čl. 3/I Zakona o uvedbi eura – Uradni list RS št. 114/2006). To pomeni, da je tudi v izvršilnih postopkih bilo (in je) možno denarne terjatve upnikov izterjevati in zagotavljati njihovo prisilno poplačilo le, če so bile te opredeljene v tolarskih oz. eurskih zneskih in če je izvršilni naslov, iz katerega so izhajale tako opredeljene denarne terjatve upnikov, bil takšen, da iz njega izhaja tolarski oz. po 1.1.2007 eurski izkaz upnikove terjatve.

Utemeljeno pritožnik pritožbeno poudarja, da v spornem notarskem zapisu opredeljena terjatev tožnika do toženke, kot “dolžnost plačila 20.000,00 DEM” ne predstavlja takšnega izkaza valute tožnikove denarne terjatve, da bi takšen zapis v notarskem zapisu lahko predstavljal takšen izvršilni naslov v smislu čl. 21 ZIZ, ki bi tožniku omogočal uspešno predlaganje in dovolitev prisilne izvršbe zaradi izterjave denarne terjatve, izražene v uradni valuti Republike Slovenije. Glede na to, da DEM kot valuta tudi ne obstaja več, pa notarski zapis s takšno opredelitvijo obveznosti toženke ne daje tožniku niti podlage za dovolitev izvršbe zoper toženko z rubežem in izročitvijo DEM kot premičnine.

Ker tako notarski zapis v obravnavanem spornem zapisu ne predstavlja takšnega izvršilnega naslova v smislu čl. 17 ZIZ, ki bi tožniku omogočal uspešno predlaganje in dovolitev izvršbe zaradi izterjave sicer med pravdnima strankama nesporno ugotovljene dogovorjene denarne terjatve tožnika, je zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju tožnikovega pravnega interesa za iztoževanje te denarne terjatve tožnika zoper toženko v predmetnem pravnem postopku, zmoten. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi pritožnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnjo odločanje (3. tč. 365.

čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških pritožnika je v skladu z določbo čl. 165/III ZPP.