Legislator Case Law & Legislation
VSC sklep II Ip 996/2007 ECLI:SI:VSCE:2008:II.IP.996.2007 AI generated

Appeal dismissed because creditor failed to clearly prove entitlement to statutory interest on specific accounts.

Case Number VSC sklep II Ip 996/2007
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court in Celje dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's rejection of their request for enforcement of statutory interest. The creditor argued that interest on paid invoices should be offset against unpaid invoices, but the court found they had not clearly specified which accounts generated the interest claim. Consequently, the court ruled that the creditor did not sufficiently demonstrate their right to enforce these specific interest amounts.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 366. člen; ZIZ 15. člen: A creditor must clearly and specifically identify the basis for a claim for statutory interest in an enforcement application; failure to do so results in the rejection of that specific portion of the enforcement request.

Keywords

AI generated
enforcement appeal statutory interest specific identification offsetting claims enforcement procedure creditor burden rejection of appeal

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani III. točki izreka potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker upnik po pozivu sodišča prve stopnje ni določno izkazal, da je upravičen tudi do izterjave zakonskih zamudnih obresti od posameznih računov, je sodišče prve stopnje njegov predlog za izvršbo v tem delu pravilno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da mora v roku 8 dni upniku plačati izterjevano terjatev (I. točka izreka), kolikor v tem roku terjatve ne bo plačal, je zoper njega dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima na računu pri organizaciji za plačilni promet in izvršbo na njegove premičnine (II. točka izreka), upnikov predlog za izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper III. točko izreka navedenega sklepa o izvršbi sodišča prve stopnje je pravočasno laično pritožbo vložil upnik brez navedbe pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da se obračuna zamudnih obresti za leto 2005 in 2006 nanašata na plačane račune v letu 2005 ter 2006 in ne na izterjevano glavnico. Zamudne obresti od odprtih izdanih dobropisov pa se bodo odštele od zamudnih obresti od neplačanih računov, zato naj sodišče prve stopnje izvršbo dovoli tudi za izterjavo zakonskih zamudnih obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil nad dolžnikom dne 18. 10. 2007 začet postopek prisilne poravnave. Ker je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi še pred začetkom postopka prisilne poravnave in je bila tudi pritožba vložena ter vročena nasprotni stranki pred začetkom postopka prisilne poravnave, je sodišče druge stopnje v skladu z II. odstavkom 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izdalo ta sklep.

Sodišče prve stopnje je, po večkratnih pozivih upniku, naj natančno specificira terjatev, njegov predlog za izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo iz razloga, ker po utesnitvah oziroma delnih umikih predloga za izvršbo z dne 4. 1. 2007 ter z dne 7. 2. 2007 upnik ni ustrezno prilagodil posameznih postavk obrestnega zahtevka in zato zahteva več, kot bi dolžnik bil dolžan plačati. Ta odločitev je po mnenju sodišča druge stopnje pravilna.

Upnik namreč tudi v vlogi z dne 21. 5. 2007 (v kateri je nazadnje specificiral svojo terjatev) ni izkazal utemeljenosti svojega predloga za izvršbo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, saj je iz te specifikacije razvidno, da terjatev med drugim prav tako sestavljajo negativni zneski dobropisov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob upoštevanju dejstva, da je celo sam priznal, da se z dolžnikom nista uspela dogovoriti, kateri računi se z izstavljenimi dobropisi poračunajo, medtem ko sam vračunavanja obveznosti po 287. in 288. členu Obligacijskega zakonika ni napravil, ter da je izterjevana glavnica po posameznih računih zmanjšana za izdane dobropise, obrestni del zahtevka pa je nespremenjen, sodišče druge stopnje zaključuje, da upnik ni natančno in konkretno izkazal, da je upravičen do izterjave zakonskih zamudnih obresti, kot jih je navedel v tej specifikaciji.

Glede pritožbenih navedb o obračunih zamudnih obresti za leto 2005 in 2006 sodišče druge stopnje ugotavlja, da je za oba zneska po teh obračunih (1.334,22 EUR in 846,32 EUR) sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, tako kot je to predlagal upnik, medtem ko zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov (kot je razvidno iz list. št. 14) upnik ni zahteval.

Materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) potrdilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških upnika je odpadel, ker jih v pritožbi ni priglasil.