Appeal dismissed; court upheld fine and costs despite defendant's poverty and farming livelihood. Defendant failed to request fee waiver. Court found first instance reasoning sound.

Pritožba obd. P. G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 200,00 EUR.

[JEDRO]

Če obd. v postopku na prvi stopnji ni predlagal oprostitve povprečnine, iz spisovnega gradiva pa je razvidno, da se preživlja s kmetijstvom, pritožbeno sodišče ni sledilo obdolženčevamu v pritožbi navedenemu predlogu za oprostitev povprečnine v pritožbenem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. P. G. spoznan za odgovornega za prekrške, navedene v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila enotna globa v znesku 600.000,00 SIT, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer povprečnina v znesku 50.000,00 SIT ter pričnina v znesku 4.420,00 SIT, prvostopno sodišče pa ni ugodilo predlogu prekrškovnega organa za zaseg kmetijskega traktorja, ki ga je vozil obdolženec.

Proti tej sodbi o prekršku se je pritožil obdolženec in se spraševal, kako to, da se mu prekrški združujejo v letu dni in potem obravnavajo vsi naenkrat. Njegovemu zagovoru niso verjeli v nobenem primeru in smatra, da ko ga policist vidi že na dvorišču hiše, v gozdu ali pa na gozdni cesti teče za njim in ga prijavlja, kar je nedopustno. Poudarjal je tudi svojo slabo socialno stanje in skrb za očeta ter predlagal oprostitev stroškov postopka, saj jih nima z ničemer plačati.

Pritožba ni utemeljena.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. Zakona o prekrških-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. tč. I. odst. 155. čl. zakona in v škodo obdolženca tudi niso bile prekršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, v zvezi s 156. čl. tega zakona.

Pri pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe natančno pojasnilo razloge, da ni sledilo zagovoru obdolženca, ampak je verjelo izpovedbam prič, pri čemer je zagovor obdolženca skrbno ocenjevalo in zaključek o verodostojnosti zagovora oz. pričevanja utemeljilo z razlogi, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče. Združevanje prekrškov, kot je to v pritožbi poimenoval obdolženec, pa je brez dvoma v njegovo korist, saj II. odst. 27. čl. ZP-1 določa, da enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu, kar pomeni, da je prvostopno sodišče ob uporabi določb o steku obdolžencu sicer določilo globe, vendar skupna izrečena globa ne sme presegati 600.000,00 SIT, pri čemer preprost matematični izračun pokaže, da bi sicer obdolženec moral plačati enotno globo v znesku 730.000,00 SIT.

Pri določanju višine glob za posamezne prekrške je prvostopno sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo visoko stopnjo odgovornosti za očitane prekrške, njegovo predkaznovanost za cestnoprometne prekrške, visoko stopnjo alkoholiziranosti v primerih, ko je vozil pod vplivom alkohola, posebnih olajševalnih okoliščin pa prvostopno sodišče ni našlo, prav tako pa je prvostopno sodišče upoštevalo tudi obdolženčeve premoženjske razmere, kot so razvidne iz podatkov v spisu in sicer je iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 28.02.2006 med drugim razvidno, da ima končano kmetijsko šolo, da je po poklicu kmetovalec, da je nezaposlen, samski in brez otrok, brez dohodkov, brez nadomestila, brez premičnega in nepremičnega premoženja, torej so bile prvostopnemu sodišču v času odločanja znane obdolženčeve gmotne razmere, pri čemer skrb za očeta, kot jo pritožbeno izpostavlja obdolženec, po mnenju pritožbenega sodišča ni takšne narave, da bi utemeljevala uporabo omilitvenih določil ZP-1.

Nikakor namreč ni mogoče prezreti, da je iz seznama vodenih postopkov o prekršku z dne 17.01.2006 med drugim razvidno, da je bil obdolženec že velikokrat pravnomočno kaznovan za enake in podobne cestnoprometne prekrške in da vse to nanj očitno ni vplivalo v zadostni meri, da ne bi ponavljal cestnoprometnih prekrškov, zaradi česar je mogoče zaključiti, da je nedisciplinirani voznik, ki niti nima veljavnega vozniškega dovoljenja, pa kljub temu vozi različna motorna vozila v cestnem prometu in to večkrat pod vplivom alkohola. Tako se njegove obljube, kot ji da pri zagovoru, pokažejo kot brezpredmetne, saj jih obdolženec očitno ne namerava držati.

Po vzorno ugotovljenem dejanskem stanju, prepričljivi dokazni oceni in razlogovanju prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ne dvomi, da so bile kazenske sankcije obdolžencu izrečene utemeljeno in zakonito ob upoštevanju vseh za odmero kazenskih sankcij pomembnih okoliščin, kot so bile ugotovljene in opredeljene v postopku na prvi stopnji.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče ob uporabi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje.

Na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka in sicer je obdolžencu naložilo plačilo povprečnine, ki je bila odmerjena na podlagi kriterijev iz II. odst. 143. čl. ZP-1. Pri tem pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu obdolženca, da se ga oprosti plačila stroškov postopka, saj oprostitve v postopku na prvi stopnji ni predlagal, iz spisovnega gradiva pa je mogoče razbrati, da se preživlja s kmetijstvom, zaradi česar očitno tudi prvostopno sodišče ni imelo pomislekov, ko je obdolženca obremenilo za stroške postopka na prvi stopnji, seveda pa je tudi pritožbeno sodišče enako kot prvostopno višino povprečnine odmerilo tudi glede na trajanje in zamotanost postopka, saj ni mogoče prezreti, da je sodišče združilo kar 6 postopkov o prekršku, s čemer je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka gotovo pripomoglo, da so nastali stroški optimalni in jih bo obdolženec glede na to, da se očitno preživlja s kmetijstvom, vendarle mogel in moral plačati.