Court dismisses traffic violation conviction due to insufficient evidence proving causation between speed and accident.

Pritožbi obdolženca se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku spremeni tako, da izrek poslej glasi: “Proti obd. M. K. P. se postopek zaradi prekrška po V. odst. 30. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da dne 25.02.2005 ob 08.30 uri, ko je vozil z osebnim avtomobilom, reg. št. MB S. po avtocesti A 1 izven naselja L. pri V. hitrost vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste in vremenskim razmeram, saj je na mokrem in spolzkem cestišču zaradi snega ter gostim prometom, izgubil oblast nad vozilom zaradi česar je, ko je pripeljal na začetku predora L., ki poteka v blagem desnem ovinku, kjer je hitrost vožnje s svetlobnim znakom omejena na 40 km/h, njegovo vozilo začelo drseti v desno, med drsenjem pa z desnimi kolesi zapeljalo na dvignjen pločnik in nato s sprednjim desnim delom vozila trčil v betonsko steno predora, v nastali prometni nesreči je materialna škoda na poškodovanih obcestnim smernikih, ki so last podjetja DARS, po nestrokovni oceni znašala cca 208,64 EUR, na podlagi 5. tč.

I. odst. 136. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavi, stroški postopka na podlagi IV. odst. 144. čl. ZP-1 bremenijo proračun.”

[JEDRO]

Ugotavljanje vzročne zveze med ravnanjem obd. in nastalo posledico je naloga sodišča. To mora izvedensko mnenje povzeti korektno, ne zgolj delno, ga dokazno oceniti enako kot druge dokaze in šele nato zaključiti katera dejstva šteje za dokazana in razloge za takšen zaključek. Abstrakten opis prekrška mora izpolniti s konkretnim ravnanjem obd. Sodišče se mora opredeliti do zagovora obd., ga dokazno oceniti oz. preizkusiti ter odpraviti neskladja v bistvenih elementih dejanskega stanja, ki predstavlja temelj za pravno označbo dejanja kot se očita obd.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. M. K. P. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 208,64 EUR, štiri kazenske točke in naloženo plačilo stroškov postopka, to je povprečnina v znesku 63,00 EUR in stroški izvedenca v znesku 159,05 EUR, stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila pa prvostopno sodišče obdolžencu ni izreklo.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec vložil pritožbo in navajal, da je v predor pripeljal s prilagojeno hitrostjo, nesreča pa se je zgodila šele v predoru, kjer je bilo suho cestišče, avtomobil pa je začelo zanašati zaradi počene pnevmatike. Trdil je, da ni kriv.

Pritožba je utemeljena.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1 in v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo obdolžencu v obdolžilnem predlogu očitano ravnanje v nasprotju z II. odst. 30. čl. ZVCP-1, iz opisa dejanja pa je mogoče razbrati, da obdolženec hitrosti vožnje ni prilagodil stanju ceste in vremenskim razmeram ter je v posledic tega izgubil oblast nad vozilom, prav tako pa je iz obdolžilnega predloga razvidno, da je bilo pri ogledu kraja prometne nesreče ugotovljeno, da sta bili na vozilu nameščeni dve v celoti izrabljeni pnevmatiki, zaradi česar je bil obdolžencu tudi izdan plačilni nalog.

Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi odredilo izdelavo izvedenskega mnenja in na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo o obdolženčevi odgovornosti za obravnavani prekršek, obdolženčev zagovor pa je ovrglo z ugotovitvijo, da je nesporno, da obdolženec hitrosti vožnje svojega vozila ni prilagodil stanju na cestišču, kar naj bi ugotovil tudi sodni izvedenec in kar je ključni dokaz. Pri pregledu izvedenskega mnenja stalnega sodnega izvedenca za področje cestnega prometa D. B. pa se pokaže, da je prvostopno sodišče povsem nekritično povzelo izvedensko mnenje ter pri tem popolnoma prezrlo, da je izvedenec glede možnosti preprečitve nezgode zapisal, da nesreče ni bilo možno preprečiti in tudi če bi voznik ob pozornosti in prisebnosti vozil z dovoljeno hitrostjo 40 km/h, bi lahko zgolj ublažil posledice, ne bi pa mogel preprečiti trčenja.

Tudi v zaključku je izvedenec med drugim zapisal, da je voznik sicer vozil z neprilagojeno, preveliko hitrostjo, poleg tega pa še z neizpravnim vozilom. Tako se pokaže, da je v zvezi z obravnavano prometno nesrečo potrebno odgovoriti na vprašanje o vzročni zvezi med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico, predvsem pa na vprašanje, ali je vzrok za prometno nesrečo smiselno iskati v neprilagojeni hitrosti lastnostim in stanju ceste ter vremenskim razmeram ali neizpravnosti vozila obdolženca, pri čemer ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec vozil s hitrostjo, večjo od dovoljene, vendar pa to ni zakoniti znak očitanega prekrška, saj II. odst. 30.

čl. ZVCP-1 sankcionira hitrost in način vožnje, ki ni prilagojen sposobnostim voznika, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem. To je zgolj abstraktni opis prekrška, ki ga mora prvostopno sodišče izpolniti s konkretnim ravnanjem obdolženca, zaradi česar mora predhodno seveda tudi odgovoriti na vprašanje, čemu obdolženec ni prilagodil svoje hitrosti in prav v tem delu je prvostopno sodišče naredilo zaključek, za katerega v spisovnem gradivu ni imelo ne dejanske in ne pravne podlage, predvsem pa ni prepričljivo ovrglo zagovora obdolženca, saj je ta že tedaj trdil, da je do prometne nesreče prišlo zaradi tega, ker mu je počila prva desna pnevmatika, ne pa zaradi neprilagojene hitrosti razmeram na cesti, pri čemer je poudarjal, da so bile vremenske razmere in spolzko vozišče pred predorom, ne pa tudi v predoru, kjer je bilo vozišče suho, nadzor nad vozilom pa je izgubil šele po približno 40 metrih vožnje v predoru.

Prvostopno sodišče zagovora obdolženca v tem delu tudi ni posebej preizkušalo, v razlogih o odločilnih dejstvih pa tudi ni navedlo tistih odločilnih pravno relevantnih dejstev, ki bi prepričala o odgovornosti obdolženca za očitano ravnanje. Po mnenju pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za neskladje v bistvenih elementih dejanskega stanja, saj ni s potrebno gotovostjo ugotovilo, kateri okoliščini obdolženec naj ne bi prilagodil hitrosti, predvsem pa je nekorektno povzelo mnenje izvedenca, torej je dejansko stanje toliko pomanjkljivo ugotovljeno, da obdolžencu ni mogoče z gotovostjo očitati ravnanja v nasprotju z II. odst. 30.

čl. ZVCP-1, v posledici pa tudi ne kazenske odgovornosti za nastali dogodek, saj razpoložljivi in izvedeni dokazi ne dajejo prepričljive podlage za ugotovitev obdolženčeve krivde v kazensko pravnem pomenu in niso odpravili precejšnjega neskladja med navedbami v obdolžilnem predlogu in obdolženčevim zagovorom glede odločilnih pravno relevantnih dejstev, zaradi česar obstoja dvom, ki ga ni mogoče odstraniti v tolikšni meri, da bi bilo mogoče obdolžencu s potrebno gotovostjo očitati storitev prekrška, zato je pritožbeno sodišče ob obstoju razumnega dvoma ravnalo v korist obdolženca, ugodilo pritožbi in na podlagi VIII. odst. 163.

čl. ZP-1 odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.