Court allows appeal against traffic fine, correcting classification from accident to violation and removing lenient sentencing due to lack of justification.

Pritožbi predlagateljice PP V. se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku spre meni tudi po uradni dolžnosti tako, da izrek v celoti poslej glasi:

“Obd. P. R. je odgovoren za prekršek po V. odst. 30. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa – 1, ki ga je storil s tem, da je dne 22. 11. 2005 ob 23.00 uri vozil osebni avtomobil reg. št. CE ... po regionalni cesti II. reda št. ... in sicer po P. c. v naselju V. iz smeri Š. proti V., ob približevanju križišču P. c. s cesto F. F. pa ni vozil s takšno hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval ter bi lahko varno ustavil pred oviro, ki jo je v danih razmerah lahko pričakoval in sicer ustavljeno vozilo pred semaforjem, v posledici pa je s prednjim delom svojega vozila trčil v zadnji del pred semaforjem ustavljenega vozila reg. št. CE ..., voznika F. D., ki ga je po trčenju odbilo v križišče za 23,5 metra, s čemer je obd. R. ravnal v nasprotju z I. odst. 30. čl. ZVCP-1 in se mu na podlagi V. odst. 30. čl. ZVCP-1 izreče globa v znesku 208,64 (dvesto osem 64/100) EUR in 4 (štiri) kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije.

Obdolženec mora plačati globo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. V primeru neplačila se bo obdolžencu določil uklonilni zapor, ki traja, dokler obdolženec globe ne plača, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženec tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se ta izterja prisilno. Obdolženec lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

Na podlagi I. odst. 144. čl. Zakona o prekrških -1 je obdolženec dolžan plačati stroške postopka na prvi stopnji in sicer na 62,59 EUR odmerjeno povprečnino v 15 dneh po prejemu te sodbe, sicer se prisilno izterja;”

v nespremenjenih delih pa se izpodbijana sodba potrdi ter se v tem delu pritožba predlagateljice zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Če izrek sodbe o prekršku ne vsebuje vseh zakonskih znakov prometne nesreče kot je definirana v 134. čl. ZVCP-1, ni pogojev za uporabo 234. čl. ZVCP-1.

Za uporabo omilitvenih določil mora obstojati dejanska podlaga in tudi ta del odločitve mora biti obrazložen tako, da je mogoče preizkusiti, katere okoliščine je sodišče štelo za takšne posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo uporabo omilitvenih določil ZP-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. P. R. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Ob uporabi omilitvenih določil Zakona o prekrških -1 mu je prvostopno sodišče določilo globo v znesku 15.000,00 SIT in dve kazenski točki, stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila pa je prvostopno sodišče obdolžencu odpustilo ter mu naložilo še plačilo povprečnine v znesku 15.000,00 SIT.

Proti tej sodbi o prekršku se je pritožila predlagateljica P. p. V. in sicer zaradi izrečenih sankcij, ker je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo določbo VI. odst. 26. čl. ZP-1, pri izreku predpisane stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila pa je uporabilo omilitveno določilo iz 45. čl. Kazenskega zakonika, česar po mnenju predlagateljice ne bi smelo uporabiti in za to tudi niso bili izpolnjeni pogoji.

Pritožba predlagateljice je utemeljena, vendar pa je moralo pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo o prekršku poseči tudi po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da so bile v postopku na prvi stopnji v škodo obdolženca kršene materialne določbe iz 4. tč. 156. čl. ZP-1, na katere je pritožbeno sodišče na podlagi 159. čl. ZP-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izrek izpodbijane sodbe o prekršku namreč nima vseh sestavin, ki bi utemeljevale uporabo 234. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa – 1, v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku pa tudi ni razlogov o teh odločilnih dejstvih, zaradi česar bi bila takšna obrazložitev glede navedbe razlogov, zaradi katerih se določena dejstva štejejo za dokazana ali nedokazana, toliko pomanjkljiva, da bi pomenila bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj pritožbeno sodišče takšne sodbe ne bi moglo preizkusiti glede na to, da je prvostopno sodišče zaključek o odgovornosti obdolženca za prometno nesrečo oprlo na dejstva, ki jih v izreku izpodbijane sodbe ni navedlo in sicer zakaj šteje dejanje za prometno nesrečo 1. kategorije, ne da bi definiralo tudi vse zakonite znake slednje v skladu s 134.

čl. ZVCP-1. Zaradi tega je pritožbeno sodišče dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe o prekršku, pravno označilo kot prekršek po I. odst. 30. čl. ZVCP-1 in temu ustrezno spremenilo tudi izrek, saj je mogoče zadevo preizkusiti le v okviru takoimenovanega temeljnega prekrška, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob takšni pravni opredelitvi dejanja preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb, ki pa se nanašajo predvsem na izrečene kazenske sankcije, v tej zvezi prepoved vožnje motornega vozila, ki obdolžencu tudi sedaj ni bila izrečena, ker v kazenski določbi V. odst. 30.

čl. ZVCP-1 ni predpisana, zaradi tega pa se pritožbeno sodišče tudi ni posebej opredeljevalo do tozadevnih pritožbenih navedb. Je pa pomembno poudariti, da stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila določene kategorije ni mogoče omiliti, mogoče jo je kvečjemu odpustiti, če so za to izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, kot je to določeno v VII. odst. 26. čl. ZP-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je torej mogoče obdolžencu očitati zgolj ravnanje v nasprotju s I.. odst. 30. čl. ZVCP-1, ne pa tudi odgovornosti za nastalo prometno nesrečo, čemur je pritožbeno sodišče prilagodilo tudi izrečene kazenske sankcije, saj je obdolžencu izreklo globo in kazenske točke, kot so predpisane za ta prekršek, pri čemer je upoštevalo odmerne okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče, prav tako pa je pritožbeno sodišče povzelo tudi višino povprečnine prvostopnega sodišča, saj je bil obdolženec spoznan za odgovornega, zaradi česar je v skladu s I. odst. 144.

čl. ZP-1 dolžan plačati stroške postopka na prvi stopnji, kot so bili odmerjeni. Tudi ni mogoče odreči utemeljenosti pritožbeni navedbi, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo omilitvena določila ZP-1, saj prvostopno sodišče ni obrazložilo dejanske podlage za uporabo omilitvenih določil tako, da zadeve v tem okviru niti ni mogoče preizkusiti, sicer pa je prvostopno sodišče navajalo olajševalne okoliščine, vendar nobeni ni dalo takšne teže, da bi pomenila posebno olajševalno okoliščino, zaradi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da v obravnavanem primeru ni dejanske podlage za uporabo omilitvenih določil ZP-1, saj prvostopno sodišče ni niti navedlo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo omilitvenih določil ZP-1.

Zaradi tega je pritožbeno sodišče obdolžencu tudi izreklo kazenske sankcije, ne da bi uporabilo omilitvena določila ZP-1, pri čemer je upoštevalo olajševalne okoliščine, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče in je zaradi tega ocenilo, da bo namen kaznovanja pri obdolžencu dosežen tudi z izrekom najnižje za ta prekršek predpisane globe in najnižjega za ta prekršek predpisanega števila kazenskih točk.

Pritožbeno sodišče je torej na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP-1 ugodilo pritožbi predlagateljice in izpodbijano sodbo o prekršku tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v nespremenjenih delih pa je izpodbijano sodbo potrdilo in v tem delu pritožbo predlagateljice zavrnilo kot neutemeljeno.