Applicant dismissed for failing to claim enforcement costs immediately upon their occurrence and known amount.

Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Upnik mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko so mu le-ti nastali in je bila znana njihova višina (ko sta kumulativno izpolnjeni obe predpostavki), ne pa kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni priznalo upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov, priglašenih v vlogi z dne 14.9.2006.

Zoper takšen sklep je upnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) vložil pravočasno pritožbo, v kateri je navedel, da je sodišče napačno uporabilo določilo VII. odstavka 38. člena ZIZ, saj lahko upnik zahteva povrnitev izvršilnih stroškov najkasneje v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja. Po mnenju pritožnika navedeno določilo zgolj nudi upniku možnost povrnitve izvršilnih stroškov pred koncem izvršilnega postopka, ne da bi mu bilo treba čakati na konec ali ustavitev izvršilnega postopka. Zakonodajalec namreč ni želel "kaznovati" upnika z določbo VII. odstavka 38. člena ZIZ v smislu tolmačenja sodišča prve stopnje, po katerem je upnik prekludiran, če takoj ob nastanku izvršilnega stroška ne vloži predloga za njegovo povrnitev. Ker se upnik po mnenju pritožnika vedno seznani s stroški takoj, ko ti nastanejo, bi bila skladno s tolmačenjem iz izpodbijanega sklepa določba VII. odstavka 38. člena ZIZ, po kateri ima upnik možnost zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem postopku, nepotrebna. Nobeni stroški namreč ne nastanejo po končanem ali ustavljenem postopku. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v skladu z navedenim spremeni, podredno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Upnikovo pritožbeno stališče, da lahko povračilo izvršilnih stroškov vselej zahteva najkasneje v tridesetih dneh po končanem izvršilnem postopku, je materialnopravno zmotno. V skladu z določilom VII. odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina (subjektivni rok), najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala (objektivni rok), sicer se stroški ne priznajo. Navedeno pomeni, da mora upnik povračilo stroškov zahtevati takoj, ko so mu le-ti nastali in je bila znana njihova višina (ko sta torej kumulativno izpolnjeni obe predpostavki), ne pa kadarkoli do izteka 30-dnevnega roka po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku, saj je namen te določbe prav v tem, da se zaradi samega poteka in realizacije izvršbe čim prej razrešijo vsa vprašanja glede izvršilnih stroškov upnika in ne, da bi bil upnik kaznovan, kot to neutemeljeno navaja pritožnik. Rok 30 dni pa predstavlja skrajni rok, v katerem se povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov še lahko zahteva, vendar le v primeru, ko o stroških ni moglo biti odločeno že prej.

V obravnavanem primeru je upnik stroške, ki so mu nastali že v letu 2005, ko je prejel izvršiteljev obračun za delo in stroške z dne 1.2.2005, 14.6.2005, 12.7.2005 in 13.10.2005 (list.št. 6, 8, 11 in 12), priglasil šele z vlogo dne 15.9.2006. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo citirano določbo VII. odstavka 38. člena ZIZ, ko je zaključilo, da upnik povračila teh stroškov ni zahteval takoj, ko so mu nastali in je bila znana njihova višina (torej v okviru določljivega subjektivnega roka). Le-ti so mu namreč nastali približno eno leto pred vložitvijo zahteve za njihovo povrnitev, takrat pa je tudi že bil seznanjen z njihovo višino.

Glede na navedeno je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora ob pritožbenem preizkusu paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

Ker upnik ni priglasil pritožbenih stroškov, se o njih ni odločalo.