Appeal dismissed; prior foreign prosecution requires ministerial permission under Art. 124(1) KZ.

Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Glede na dokumentacijo, na katero se sklicuje že prvostopenjsko sodišče, tako ne more biti nobenega dvoma, da se je kazenski postopek zoper obtoženca v Republiki Italiji začel prej kot pri nas, zaradi česar je tudi nastopil zadržek iz 1.odst. 124.čl. KZ, ki pregon storilca pogojuje z dovoljenjem ministra. Glede na to, da je dikcija navedene določbe povsem jasna in nedvoumna, je torej ne glede na obrazložitev komentarja, ki pravzaprav predstavlja enega od možnih primerov uporabe te določbe, potrebno predhodno pridobiti dovoljenje ministra.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v N. je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v N. z dne 08.07.2003, ki je bila zoper obt. M.V. vložena zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1.odst. 196.čl. KZ, zavrže. V skladu s takšno odločitvijo je dalje po 1.odst. 96.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) še sklenilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice, proračun.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP v zvezi s 1.tč. 370.čl. ZKP in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1.odst. 373.čl. ZKP v zvezi s 3.tč. 370.čl. ZKP, pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi 2.tč. 1.odst. 352.čl. ZKP, ker je ugotovilo, da bi se obtoženec zaradi predmetnega kaznivega dejanja v smislu 1.odst. 124.čl. KZ lahko preganjal le z dovoljenjem ministra za pravosodje, katerega pa tožilstvo ni predložilo. Kot je namreč obrazložilo, se obtoženec za isto kaznivo dejanje, ko naj bi prodal 50 gramov heroina, zagovarja tudi v Italiji, kar izhaja iz sporočila o kaznivem dejanju Letečega oddelka kvesture v G., to pa pomeni, da je v kazenskem postopku in je ob dejstvu, da so italijanski organi prvi začeli postopek, pregon zoper obtoženca v naši državi pogojen z dovoljenjem ministra.

Navedeno stališče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in ga pritožbena izvajanja niso omajala. Kolikor pritožnica izpostavlja dilemo, ali se je zoper obtoženca dejansko začel kazenski postopek v Republiki Italiji, saj slednje iz dopisa italijanske policije ne izhaja in bi zato sodišče moralo pribaviti spis italijanskih organov, je potrebno pojasniti, da je bil kazenski spis tudi pribavljen. Sodišče prve stopnje je namreč po izdaji izpodbijanega sklepa dne 13.02.2007 preko Ministrstva za pravosodje prejelo kazenski spis Višjega sodišča v Trstu, ki se med drugim nanaša tudi na obt. M.V. Prejeti spis italijanskega sodišča, ki je priložen predmetni kazenski zadevi tako le še potrjuje podatek, da se obtoženec zaradi istega kaznivega dejanja nahaja v kazenskem postopku v Republiki Italiji in zato o tem dejstvu ne more biti nobenih pomislekov.

Kolikor pritožnica dalje opozarja, da je potrebno dovoljenje ministra za pravosodje po 1.odst. 124.čl. KZ le tedaj, kadar storilec po storitvi kaznivega dejanja zapusti državo in se tako izogne domači (slovenski) jurisdikciji, je potrebno pritrditi, da je takšno stališče res zastopano v Komentarju kazenskega zakonika, prof. dr. Ivana Beleta (GV Založba, Ljubljana 2001). Vendar pa je v danem primeru potrebno upoštevati, da dejanje obtoženca naj ne bi bilo storjeno izključno le v naši državi temveč tudi v Republiki Italiji, saj naj bi obtoženec mamilo izročil tako, da ga je vrgel preko državne meje v mejnem pasu, kjer so ga nato na italijanski strani pobrali kupci. Kot je razvidno iz obrazložitve obtožnice, pa so italijanski organi tedaj izvajali posebne prikrite ukrepe zoper več oseb, ki naj bi se ukvarjale s prometom z mamili in so dalje italijanski policisti storilce skupaj z mamilom prijeli kmalu po tistem, ko jim je bilo mamilo vrženo preko meje. Italijanski organi so nato zoper storilce sprožili kazenski pregon, po identifikaciji obtoženca kot osebe, ki naj bi vrgel mamilo preko meje, pa tudi zoper obt. M.V. Glede na dokumentacijo, na katero se sklicuje že prvostopenjsko sodišče, tako ne more biti nobenega dvoma, da se je kazenski postopek zoper obtoženca v Republiki Italiji začel prej kot pri nas, zaradi česar je tudi nastopil zadržek iz 1.odst. 124.čl. KZ, ki pregon storilca pogojuje z dovoljenjem ministra. Glede na to, da je dikcija navedene določbe povsem jasna in nedvoumna, je torej ne glede na obrazložitev komentarja, ki pravzaprav predstavlja enega od možnih primerov uporabe te določbe, potrebno predhodno pridobiti dovoljenje ministra. Sicer pa je iz nadaljnje obrazložitve komentarja tudi razbrati, da je smisel predhodnega dovoljenja ministra za pravosodje v oceni, ali je uvedba kazenskega postopka v naši državi glede na to, da se je postopek v tujini že začel oziroma celo končal, glede na vse okoliščine primera sploh smotrna. Zato se ob vsem povedanem izkaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je ugotovilo, da bi za pregon obtoženca bilo potrebno predhodno dovoljenje ministra. Ker pravilnosti takega zaključka pritožbena izvajanja niso omajala, je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke na podlagi 3.odst. 402.čl. ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.