Appeal dismissed because plaintiff requests injunction against transfer already completed by defendant.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik si z navedbami v svojem predlogu očitno prihaja sam s seboj v nasprotje. Zahteva prepoved nečesa, kar je toženka na zavezovalni ravni že storila. Začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve je torej v tem konkretnem primeru neprimerno sredstvo zavarovanja, saj z njo ni več mogoče doseči njenega namena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 17.8.2007.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka še vedno lastnica spornih nepremičnin, kot to izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Dejstvo, da je bil vložen zemljiškoknjižni predlog za prenos lastništva, še ne pomeni, da bo ta predlog tudi izveden in izdan ustrezen sklep. Napačno je stališče izpodbijanega sklepa, da naj tožnik zaradi zemljiškoknjižnega postopka, ki je v teku, ne bi izkazal verjetnosti terjatve. Tožnik je z listinami, ki se nahajajo v spisu, že izkazal svojo predkupno pravico do spornih nepremičnin in s tem tudi verjetnost svoje terjatve, saj je nenazadnje predkupna pravica kmeta na kmetijskih zemljiščih zavezujoča. Pritožba zaključuje, da sam zemljiškoknjižni postopek še ne pomeni tudi izdaje predlaganega sklepa, zato je nevzdržen zaključek izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tej zadevi predlagala pravno varstvo z vsebino, da se toženi stranki prepoveduje odtujiti ali drugače obremeniti parcelo št. 2716/8, vpisano v zemljiškoknjižni vložek 1935 k.o. S. Glede te iste nepremičnine pa tožnik ne zanika, da jo je toženka z darilno pogodbo že odtujila tretji osebi, pač pa to tudi sam dokazuje s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska. Za stvar, ki naj bi bila tretji osebi že odtujena, torej tožnik sodišču predlaga, da jo toženki prepove odtujiti oz. obremeniti. To pa pomeni, da si tožnik z navedbami v svojem predlogu očitno prihaja sam s seboj v nasprotje. Zahteva prepoved nečesa, kar je toženka na zavezovalni ravni že storila. Začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve je torej v tem konkretnem primeru neprimerno sredstvo zavarovanja, saj z njo ni več mogoče doseči njenega namena. Tega ne spremeni niti dejstvo, ki ga kot glavni pritožbeni argument uveljavlja tožnik, namreč da zemljiškoknjižni postopek za prenos lastništva na sporni nepremičnini na ime tretje osebe še ni končan. Glede na vse navedeno se tako izkaže, da v obravnavani zadevi ni bilo podlage za izdajo predlagane začasne odredbe in da tožnik s svojo pritožbo sklepa o zavrnitvi ne more izpodbiti.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi z vidika kršitev, ki jih je treba skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upoštevati po uradni dolžnosti. Ker takih kršitev ni ugotovilo, je tako skladno z 2. točko 365. čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.