Owners dismissed for lack of active standing to sue for management costs without proof of payment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pravico do izterjave obratovalnih stroškov hiše ima tisti, ki je storitev opravil, oziroma tisti, ki je opravljene storitve plačal namesto dolžnika. Solastniki hiše imajo zato aktivno legitimacijo le, če so izterjevane stroške plačali iz njihovih sredstev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2003/..., z dne 16. 4. 2003, v 1. in 3. točki razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 23,78 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pritožbeni stroški pa naj se štejejo za nadaljnje pravdne stroške. Pritožniki se sprašujejo, kdo je potem aktivno legitimiran za vložitev zahteve po plačilu stroškov upravljanja proti tistemu etažnemu lastniku, ki svojega dela stroškov ne plača, koristi pa enako kot ostali dobavljeno vodo, energijo. Stroški se nanašajo na upravljanje skupnih delov in naprav. Jasno je, da je moral biti račun, ki so ga izstavili dobavitelji energij, storitev, itd. poravnan v celoti, sicer bi izdajatelji računov dobave ustavili. V 118. členu SPZ je izrecno zapisano, da ima upravnik pooblastilo v imenu preostalih lastnikov vložiti tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika. V konkretnem primeru je imel upravnik neposredno podlago za vložitev predmetne tožbe v določbah SPZ, izhaja pa pravna podlaga tudi iz statusa solastnine na skupnih delih in napravah v večstanovanjski hiši. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Materialnopravno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) lastnikom ne podeljujejo aktivne legitimacije v sporu zaradi plačila stroškov, ki se izterjujejo od „lastnika neplačnika“ v tej pravdni zadevi (to so stroški, ki so vezani na uporabo skupnih prostorov, delov in naprav večstanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča – obratovalni stroški v smislu 4. odstavka 24. člena SZ in stroškov opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre za njegovo lastno terjatev do posameznih lastnikov – stroški upravljanja v ožjem smislu). Pravico do izterjave vtoževanih stroškov ima tisti, ki je storitev opravil, oziroma dobavil (npr. upravnik za stroške upravljanja v ožjem smislu; dobavitelji za obratovalne stroške), oziroma tisti, ki je opravljene storitve plačal namesto dolžnika. Tožeča stranka so lastniki stanovanjske hiše. To dejstvo jim samo po sebi ne daje aktivne legitimacije za izterjavo vtoževanih stroškov. Aktivno legitimacijo, da v svojem imenu izterjajo stroške, morajo lastniki izkazati tako, da so iz svojih sredstev založili plačilo za pokritje izterjevanih stroškov. V tem primeru črpajo svojo legitimacijo na podlagi določbe 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Solastnik je namreč po zakonu dolžan prispevati k stroškom, navedenim v 33. čl. SZ in 15. členom ZTLR. Pogodba o upravljanju samo pomeni dodaten dogovor med solastniki stanovanjske hiše, kako bodo urejena pogodbena razmerja med strankama, ki pa izhajajo iz zakonske določbe 33. člena SZ in 15. člena ZTLR. Vendar pa je za uporabo navedenega določila v postopku potrebno izkazati, ali je dejansko tožeča stranka (lastniki) vse te stroške za toženo (neplačnik) tudi poravnala. V obravnavani zadevi tožeča stranka ni niti trdila, da bi bili stroški poravnani iz njenih sredstev, zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi ni bilo moč uporabiti določila 197. člena OZ.

Kot je bilo že navedeno, kot tožeča stranka nastopajo lastniki stanovanjske hiše in ne upravnik. Upravnik v predmetni zadevi ni tožeča stranka, temveč le zastopnik tožeče stranke. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima v obravnavani zadevi glede na pogodbeno podlago in, upoštevajoč določila SZ, izkazano pooblastilo, da zastopa lastnike stanovanj v tem postopku. Zaradi navedenega so odveč vsa pritožbena navajanja, zakaj naj bi bil upravnik upravičen v njihovem imenu vložiti predmetno tožbo. Sodišče upravniku ne odreka položaja, da v obravnavani zadevi nastopa v vlogi zastopnika tožeče stranke, kar pomeni, da je bil tudi tožbo upravičen vložiti. Zahtevek je bil zavrnjen zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke, torej lastnikov, in ne zaradi tega, ker naj upravnik ne bi imel pooblastila v njihovem imenu vložiti predmetne tožbe.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.