Appeal dismissed; housing right requires specific decision, not mere administrative note, under transitional laws.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Stanovanjsko pravico je bilo tudi po predpisih (nekdanje zvezne države) o vojaških stanovanjih mogoče pridobiti z odločbo. Tako odločbo je pomenil le akt, v katerem je bilo navedeno konkretno stanovanje in konkreten imetnik stanovanjske pravice. Sklepa z dne 4.11.1988 sodišči prve in druge stopnje pravilno nista šteli za takšno odločbo. Prav tako pa tega sklepa ni mogoče šteti za fazo uvedenega in še ne končanega postopka za dodelitev (večjega)

stanovanja tožencu. Zato tudi uporaba 1. odstavka 8. člena UZITUL ne pride v poštev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo (ob zavrnitvi večjega in drugačnega zahtevka) naložilo tožencu, da mora izprazniti trisobno stanovanje v L., pritličje, štev. stanovanja 5, in ga izpraznjenega izročiti tožeči stranki Republiki Sloveniji (in sicer Ministrstvu za obrambo), s tem da je tožeča stranka istočasno dolžna izročiti tožencu v uporabo stanovanje v L., ki ga je uporabljal na območju Občine Ljubljana Šiška po odločbi z dne 28.9.1976, ali mu izročiti drugo stanovanje, ki bo tožencu zagotavljalo enak obseg stanovanjskega varstva, kot ga je imel pred odločbo z dne 16.8.1991.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in popolne, prav tako pa tudi presojo, da toženec na podlagi odločbe garnizijskega poveljstva JA z dne 16.8.1991 ni pridobil stanovanjske pravice na spornem trisobnem stanovanju - čeprav zaradi nje tudi ni izgubil stanovanjske zaščite kot imetnik stanovanjske pravice za prejšnje dvosobno stanova-nje (to drugo stališče je bilo podlaga delne zavrnitve tožbene-ga zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila kot čisti izpraznitveni zahtevek).

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja "revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predla-ga, da naj "revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo sodišča II. stopnje, sodbo sodišča I. stopnje pa tako spremeni, da zahtevek tožeče stranke zavrne".

Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Revizija formalno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar je vsebinsko ne obrazloži. Zato revizijsko sodišče, ki preskuša izpodbijano sodbo le v mejah izrečno nevedenih razlogov (386. člen ZPP), takega revizijskega očitka ne more obravnavati.

Tožena stranka v reviziji "ne soglaša z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi v zvezi s prekoračitvijo zahtevka". Pri taki formulaciji očitka, in njeni vsebinski izpeljavi v reviziji, gre očitno za uveljavljanje procesne kršitve iz 2. odstavka 385. člena ZPP - ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ko ni sledilo toženčevi pritožbeni graji, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (torej s perpetuacijo te kršitve na drugi stopnji).

Revizijsko sodišče takemu stališču ne more pritrditi, ker se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje sodilo v mejah tožbenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP).

Med revizijskimi razlogi navedena (sicer pa ne tudi konkretno obrazložena) zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člen ZPP).

Neutemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Tožena stranka v reviziji razlaga svoje razumevanje določb 2. in 3. odstavka 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojno-sti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - predvsem v zvezi z odločbo stanovanjskega organa garnizijskega poveljstva štev. In 71-509-1 z dne 4.11.1988, s katero je bil toženec razvrščen v V-a skupino s pravico do trisobnega stanovanja. Meni, da je toženec s tem (na podlagi tedaj veljavne zakonodaje, ki je veljala tudi na ozemlju RS) pridobil pravico do večjega stanovanja - in da bi tožeča stranka kot pravna naslednica JA morala to pravico tudi izvesti. Pri tem se sklicuje predvsem na 8. člen citiranega ustavnega zakona, po katerem se: vsi sodni in upravni postopki, ki so se začeli pred organi SFRJ, nadaljujejo pred pristojnimi organi Republike Slovenije (1. odstavek); posamični pravni akti, ki so jih izdali organi SFRJ, pa še niso bili izvršeni, izvršijo na ozemlju Republike Slovenije ob načelu dejanske vzajemnosti, če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije (2. odstavek).

Revizijsko sodišče ne more pritrditi tem revizijskim razlogom.

Stanovanjsko pravico je bilo tudi po predpisih (nekdanje zvezne države) o vojaških stanovanjih mogoče pridobiti z odločbo (prim. 38. člen Pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JA, Ur. l. SFRJ 5/86-9/90). Tako odločbo je pomenil le akt, v katerem je bilo navedeno konkretno stanovanje in konkreten imetnik stanovanjske pravice. Sklepa ("zaključak" je v srbskem jeziku sklep) št. In 71/507-1 z dne 4.11.1988 (priloga B2) sodišči prve in druge stopnje pravilno nista šteli za takšno odločbo. Uporaba 2. odstavka 8. člena citiranega ustavnega zakona torej ne pride v poštev. Prav tako pa tega sklepa ni mogoče šteti za fazo uvedenega in še ne končanega postopka za dodelitev (večjega) stanovanja tožencu. Zato tudi uporaba 1. odstavka 8. člena citiranega ustavnega zakona ne pride v poštev. S tem sklepom je bila toženčeva prošnja za večje stanovanje le evidentirana. Kot takšna je predstavljala za tedanji stanovanjski organ garnizijskega poveljstva le element načrtovanja bodočega razpolaganja s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Nobene podlage ni za revizijsko stališče tožene stranke, da naj bi bila Republika Slovenija po prevzemu upravljanja z vojaškim stanovanjskim skladom vezana tudi na take sklepe in zato dolžna tožencu dodeliti trisobno stanovanje iz prevzetega vojaškega stanovanjskega sklada.

Neutemeljena so tudi revizijska stališča o pomenu Dogovora z dne 8.11.1991, sklenjenega med delegacijo Republike Slovenije in delegacijo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo o dokončanju umika Jugoslovanske armade iz Republike Slovenije. Tega dogovora niti samega niti v povezavi s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in citiranim ustavnim zakonom za njeno izvedbo, ni mogoče razlaga-ti tako, da naj bi organom JA ostala pravica razpolaganja z vojaškim stanovanjskim skladom do podpisa tega dogovora. Z njim je opredeljen le način izvajanja prevzema upravljanja z vsem nepremičnim premoženjem prejšnje zvezne države, katerega je nova - od 25.6.1961 na ozemlju, kjer je to nepremično državno premoženje, edina! - država Republika Slovenija prevzela z dnem svojega nastanka. To je povsem nedvoumno določila v 1. odstavku 9. člena citiranega ustavnega zakona.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.